Preskoči na glavno vsebino

Kako priti do miru?

Ob koncu napornega dneva, polnega živžava in hitenja od tega do onega opravila si ponavadi zaželim nekaj miru. Miru, tišine, odmaknjenosti od vsega, kar se mi je ali sem si sam naložil na svoja pleča. A ko potihnejo vse stvari okoli mene, se začne oglašati vse, kar se je tistega dne nabralo v srcu.

Začnem razmišljati o mnogih problemih, ki so se tja naselili, o težavnih odnosih in težkih besedah, ki sem jih izrekel, o nesrečah ljudi, s katerimi sem se pogovarjal in o teži naslednjega dne, ki šele prihaja. In čeprav je vse okoli mene mirno in tiho, v meni butajo valovi.

To ni mir, ki si ga želim. Tudi ni mir, ki si ga želi toliko ljudi, ki mora jemati pomirjevala, da preživijo težke dneve in noči. To ni mir, ker si miru ne morem ustvariti samo s tem, da sem nekje daleč stran od vsega. Kajti kamorkoli že grem, svoje sence vedno nosim s seboj.

Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj mene. In sicer šele tedaj, ko stopim v prostor, kjer se počutim varno in sprejeto, pa čeprav poln napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem objemu.

Kdor namreč nosi v sebi takšen prostor, kdor ima v sebi vedno priložnost objeti Boga, lahko kljub mnogim težavam in napetostim v dnevu v sebi ostane miren. To ne pomeni, da ni razrvan in utrujen od vsega, kar ga tare, ne pomeni, da ga stvari, ki se mu zgodijo, ne bolijo in ne prizadenejo, temveč da globoko v sebi nosi zaupanje, da bo kljub vsemu težkemu, kar se dogaja, na koncu vendarle vse v redu. Ker je nekdo, ki mu zaupam, da me nosi v rokah in da bo zato resnično vse v redu. Da sem v redu jaz, tak, kot sem, tudi ko nisem tak, kot si želim sam in kot si želijo drugi okoli mene, in da se bo vse, kar sem naredil, nazadnje vendarle izteklo tako, kakor se mora. Da bo dobro zmagalo okoli mene in v meni. Da bo dobro zmagalo tudi v mojih slabostih in grdobijah. Ker nekdo bdi nad mano, pazi name in piše ravno tudi po mojih krivih črtah.

Biti človek miru pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič. Velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla.

Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram sprejeti. Tako, da verujem vanj in v njegovo ljubezen do mene.


Komentarji

  1. Tale misel, je pa očitno spisana prav zame in prav za današnji dan. Ravno sem razmišljala, zakaj se je morala nesreča, ki se mi je zgodila danes zjutraj pripetiti ravno meni.
    Sedaj imam odgovor... Očitno je bil Bog na delu, kljub vsemu in mi je na pot poslal razumne ljudi, s katerimi se je dalo sporazumeti. Ja, res me ima rad prav vsak dan in res je On tisti, ki prinaša mir v moje srce in zagotovilo, da bo vse še dobro.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej