Ob koncu napornega dneva, polnega živžava in hitenja od tega do onega opravila si ponavadi zaželim nekaj miru. Miru, tišine, odmaknjenosti od vsega, kar se mi je ali sem si sam naložil na svoja pleča. A ko potihnejo vse stvari okoli mene, se začne oglašati vse, kar se je tistega dne nabralo v srcu.
Začnem razmišljati o mnogih problemih, ki so se tja naselili, o težavnih odnosih in težkih besedah, ki sem jih izrekel, o nesrečah ljudi, s katerimi sem se pogovarjal in o teži naslednjega dne, ki šele prihaja. In čeprav je vse okoli mene mirno in tiho, v meni butajo valovi.
To ni mir, ki si ga želim. Tudi ni mir, ki si ga želi toliko ljudi, ki mora jemati pomirjevala, da preživijo težke dneve in noči. To ni mir, ker si miru ne morem ustvariti samo s tem, da sem nekje daleč stran od vsega. Kajti kamorkoli že grem, svoje sence vedno nosim s seboj.
Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj mene. In sicer šele tedaj, ko stopim v prostor, kjer se počutim varno in sprejeto, pa čeprav poln napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem objemu.
Kdor namreč nosi v sebi takšen prostor, kdor ima v sebi vedno priložnost objeti Boga, lahko kljub mnogim težavam in napetostim v dnevu v sebi ostane miren. To ne pomeni, da ni razrvan in utrujen od vsega, kar ga tare, ne pomeni, da ga stvari, ki se mu zgodijo, ne bolijo in ne prizadenejo, temveč da globoko v sebi nosi zaupanje, da bo kljub vsemu težkemu, kar se dogaja, na koncu vendarle vse v redu. Ker je nekdo, ki mu zaupam, da me nosi v rokah in da bo zato resnično vse v redu. Da sem v redu jaz, tak, kot sem, tudi ko nisem tak, kot si želim sam in kot si želijo drugi okoli mene, in da se bo vse, kar sem naredil, nazadnje vendarle izteklo tako, kakor se mora. Da bo dobro zmagalo okoli mene in v meni. Da bo dobro zmagalo tudi v mojih slabostih in grdobijah. Ker nekdo bdi nad mano, pazi name in piše ravno tudi po mojih krivih črtah.
Biti človek miru pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič. Velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla.
Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram sprejeti. Tako, da verujem vanj in v njegovo ljubezen do mene.
Začnem razmišljati o mnogih problemih, ki so se tja naselili, o težavnih odnosih in težkih besedah, ki sem jih izrekel, o nesrečah ljudi, s katerimi sem se pogovarjal in o teži naslednjega dne, ki šele prihaja. In čeprav je vse okoli mene mirno in tiho, v meni butajo valovi.
To ni mir, ki si ga želim. Tudi ni mir, ki si ga želi toliko ljudi, ki mora jemati pomirjevala, da preživijo težke dneve in noči. To ni mir, ker si miru ne morem ustvariti samo s tem, da sem nekje daleč stran od vsega. Kajti kamorkoli že grem, svoje sence vedno nosim s seboj.
Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj mene. In sicer šele tedaj, ko stopim v prostor, kjer se počutim varno in sprejeto, pa čeprav poln napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem objemu.
Kdor namreč nosi v sebi takšen prostor, kdor ima v sebi vedno priložnost objeti Boga, lahko kljub mnogim težavam in napetostim v dnevu v sebi ostane miren. To ne pomeni, da ni razrvan in utrujen od vsega, kar ga tare, ne pomeni, da ga stvari, ki se mu zgodijo, ne bolijo in ne prizadenejo, temveč da globoko v sebi nosi zaupanje, da bo kljub vsemu težkemu, kar se dogaja, na koncu vendarle vse v redu. Ker je nekdo, ki mu zaupam, da me nosi v rokah in da bo zato resnično vse v redu. Da sem v redu jaz, tak, kot sem, tudi ko nisem tak, kot si želim sam in kot si želijo drugi okoli mene, in da se bo vse, kar sem naredil, nazadnje vendarle izteklo tako, kakor se mora. Da bo dobro zmagalo okoli mene in v meni. Da bo dobro zmagalo tudi v mojih slabostih in grdobijah. Ker nekdo bdi nad mano, pazi name in piše ravno tudi po mojih krivih črtah.
Biti človek miru pomeni najprej verjeti v zvestobo Boga. Verjeti, da se Bog nikdar ne odmakne od mene, niti tedaj, kadar se sam odmaknem od njega. Iz tega izvira pravi mir, ki mu vse naokoli ne more nič. Velikonočni mir, ki je darilo vstalega Gospoda, premagovalca vsega in vsakega zla.
Zato mir ni toliko sad nekega prizadevanja, kolikor dar Boga, ki ga moram sprejeti. Tako, da verujem vanj in v njegovo ljubezen do mene.
Tale misel, je pa očitno spisana prav zame in prav za današnji dan. Ravno sem razmišljala, zakaj se je morala nesreča, ki se mi je zgodila danes zjutraj pripetiti ravno meni.
OdgovoriIzbrišiSedaj imam odgovor... Očitno je bil Bog na delu, kljub vsemu in mi je na pot poslal razumne ljudi, s katerimi se je dalo sporazumeti. Ja, res me ima rad prav vsak dan in res je On tisti, ki prinaša mir v moje srce in zagotovilo, da bo vse še dobro.