Preskoči na glavno vsebino

Eurosong! (2013): Prvi polfinale

Eurosong je pred vrati! Tudi letos gledam nanj z velikim pričakovanjem in žarom v očeh. Že komaj čakam, da se bo začelo. In da bi malce tega mojega navdušenja delil z vami, sem vam tudi letos pripravil nekaj komentarjev na pesmi, ki jih bomo poslušali skozi tri mrzle švedske večere. Loreen je namreč z Euphorio lani poskrbela, da bomo letos pesmi Eurosonga poslušali iz dvorane v Malmöju. In letos je Evropa nabrala šopek 38 pesmi, ki nas bodo skušale prepričati, da so najboljše.






Sprehodimo se najprej skozi prvi polfinale, ki bo na sporedu v torek, 14. maja, in v katerem bomo slišali tudi Hannah, ki bo pela s slovensko zastavo ob rami.

01. Avstrija – Natália Kelly: Shine
Letošnji Eurosong bo odprla simpatična pesem šele dvajsetletne Natalie. Avstrija se že nasploh vrsto let odloča za močne vokale s prepričljivimi baladami. Letošnja je ena boljših, ki si nedvomno zasluži finale. Sploh ena boljših pesmi letošnjega tekmovanja. Prepriča nas suverenost in hkrati preprostost, spevnost in tudi dovolj velika težavnost, da ne zaide v plehkost. Ko bi bilo le še na odru tako, pa bi videli dobitno kombinacijo morda celo za deseterico najboljših sploh. In to brez kakega poplesavanja.

02. Estonija – Birgit: Et Uus Saaks Alguse
»Nov začetek« je naslov letošnje pesmi v estonščini. In to– tudi ne da bi razumeli estonsko – pripoveduje Birgitina pesem, polna upanja in zanosa. Je kot njena bela obleka, postavljena na temen oder. Med mrakom in težavami rase bela lilija. Kot otrok, upanje za ta svet. Birgit poje gotovo tudi zelo prepričljivo, saj se prav otrok skriva pod njenim srcem. Pesmi manjka malce več izrazitosti, sicer pa gre za prav luštno melodijo, ob kateri bomo uživali, če že ne drugega. Pesem bo – če že ne finala – prinesla vsaj nekaj upanja poslušalcem širom Evrope. To pa je tudi ena od poante glasbe, kajne?

03. Slovenija – Hannah: Straight Into Love
Že kot tretja se bo na odru pod slovensko zastavo predstavila Hannah Mancini. Tisti, ki me poznate, veste, da z našim izborom nisem nič kaj zadovoljen, ampak tako pač je. Vseeno se bo vihtela slovenska zastava in Hannah bo pela tudi za nas. Možnosti za preboj v finale niso majhne, gre seveda za precej trendovsko glasbo, vendar se upravičeno sprašujem, ali nismo šli vseeno malce predaleč s temle našim zelo poudarjenim dubstepom. Bomo videli. Hannah je samozavestna, kot se za Američanko spodobi. Morda pa bomo ravno zato po dveh letih spet slišali »Slovenia« in zvok, ki popelje v finale. Precej možno.

04. Hrvaška – Klapa s mora: Mižerja
Če bo šlo vse, kakor mora, potem bi morala hrvaška pesem z dalmatinskim pridihom od Slovencev prejeti najvišje število točk. Kdo le si namreč v tem trenutku ne bi spomnil vsaj ene od tolikih popevk, ki si jih vedno znova požvižgavamo? Skalinada, Ružo crvena, Ribari in še kakšna druga so rodili tole prijetno pesem, ki ji slavni starši postiljajo gotovo finale, morda pa celo visoko uvrstitev nasploh. Glede na to, da na Eurosongih še vedno »pali« etno varianta (dokaz je lansko previsoko drugo mesto ruskih babušk), namreč lahko prilezejo zelo visoko.

05. Danska – Emmelie de Forest: Only Teardrops
Smo že pri eni od letošnjih favoritk. Tudi po mojem okusu. Pesem Emmelie ima vse, kar imajo zmagovalke: spevnost, prijetnost, ravno prav otožnosti in močan karakter. Tudi preprosta Emmelie pritegne oko in stvar je popolni komplet za zmago. Kaj bom govoril, poslušajte sami. Zame osebno je najboljši od vsega konec: piščal in Emmelien čarobni zamah z roko. Upam, da to naredi tudi na odru polfinala in potem seveda še finala. To si vsekakor zasluži.

06. Rusija – Dina Garipova: What If
Kot kaže, bo prvi del prvega polfinala minil v znamenju balad, ki ga bosta pravzaprav prekinili samo Hannah in danska Emmelie. Dina je odlična vokalistka. Upam, da je na odru ne bo zdelala mladost in neizkušenost, šteje namreč šele 22 let. Problem, ki ga vidim v njeni pesmi, je njena precejšnja neizrazitost, tako da se kar utopi v množici povprečnih balad. Morda bo to tvorec presenečenja, da bi letos Rusija po dolgem času ostala brez finala. Konkurenca je namreč precejšnja in v njej se pozna vsaka podrobnost, tudi zapomljivost.

07. Ukrajina – Zlata Ognevich: Gravity
Kaj si misliti ob pesmi še ene ukrajinske lepotice? Da Zlata zelo dobro poje, a da njena pesem nima kakega vrhunca, okoli katerega bi se vse skupaj vrtelo. Kot da bi se vse skupaj ponavljalo v nedogled. Kot npr. naši Quartissimo, ki so imeli s svojo pesmijo podoben problem. Pravzaprav je kar malce škoda, da je tako, ampak tako je. Lahko doživimo presenečenje, a sam Ukrajine ne bi postavil v finale.

08. Nizozemska – Anouk: Birds
Nizozemska pesem je nekaj posebnega. Kot bi se okoli nas igrala voda. Ali kot bi res vzletale ptice, s katerimi bi počasi začeli leteti še mi. Anouk poje iz srca in zelo prepričljivo. A bi tale krasna pesem verjetno bolj sodila na kak malce bolj zahteven festival. Za Eurosong je malce pretežka, kar močno zmanjšuje njene možnosti. Škoda.

09. Črna Gora – Who See: Igranka
Črnogorska pesem je z eno besedo trpljenje. Utruja. Če pri slovenski pesmi ugibam o tem, sem pri Črnogorcih prepričan, da so šli predaleč. Nekakšen rap, ki se izmenjuje z nekoliko histeričnim refrenom, je morda primeren za kakšen balkanski party, za Eurosong pa ne. Mislim, da so brez možnosti za finale. Tudi če bi glasovali sami tuc-tuc navdušenci.

10. Litva – Andrius Pojavis: Something
Po poslušanju se mi zdi, kakor da Litovci letos ne bi vedeli, kaj narediti s par toni, ki so jim padli na pamet. Pesem res ni kaj dosti vredna, lahko celo rečem, da je ena slabših letos. Poleg vsega, kar manjka pesmi, se zdi njen pevec Andrius zelo nezanesljiv. Na trenutke celo malce odsoten. In to pesmi vzame še tistega nekaj ognja, ki ga premore.

11. Belorusija – Alyona Lanskaya: Solayoh
Takih pesmi, kot je Solayoh, smo od Belorusov že precej vajeni. Alyona zveni kot nekakšna beloruska Saša Lendero in temu primerna je tudi kakovost njene pesmi. Sicer gre pesem hitro v uho, kar je verjetno njen glavni namen, kaj dosti pa ne pusti v nas. In ne, to ni samo zaradi njenega poskakujočega ritma. Tudi z njim bi se dalo narediti veliko več. Morda jim uspe, ker je to pesem na prvo žogo, toda žirija bi morala stvari (sploh zato, ker so v tem polfinalu dosti bolj kvalitetne skladbe) postaviti na pravo mesto in Beloruse tokrat pustiti zunaj finala.

12. Moldavija – Aliona Moon: O Mie
Po celi seriji razbijaških pesmi v stilu bum-bum so se Moldavci tokrat odločili za nekaj drugačnega. Pesem obeta, ker je malce drugačna, žal pa sčasoma postane ponavljajoča in dolgočasna. Nič novega, bi rekli, ko se konča. Še ena tipična balada, ki jih je letos morda celo malce preveč. Tokrat brez finala.

13. Irska – Ryan Dolan: Only Love Survives
Ne, letos pa ne bo irskih dvojčkov. Bo pa ravno tako elektro pesem z rahlim okusom po irskih keltskih koreninah. Pravijo, da smo si Irci in Slovenci podobni, in glej no glej, letos imamo tudi podobno pesem. Prava sreča, da ju ne bomo slišali drugo za drugo. Je pa taka kot pač vse podobne pesmi: gradi na ritmu in kričečem refrenu. Ker je tako zelo podobna pesmi Hannah, bodo tudi njene možnosti precej podobne slovenskim. Obe zagotovo ne bosta v finalu. V boj z Irci, torej.

14. Ciper – Despina Olympiou: An Me Thimasai
Ne boste verjeli, še ena balada. Mehka in nežna pesem, mene rahlo spominja na lanske Korake ti znam bosanske Maje. Prijetna pesmica, morda bo prepričala publiko. Če je ne bodo ostale balade. Če ne drugega, pa je letošnji ciprski izbor končno nekaj drugega kot vztrajno ponavljanje grških ritmov v vseh mogočih oblikah. Bravo za pogum. Če bo dovolj za nagrado, pa bomo videli. Sam dvomim o tem.

15. Belgija – Roberto Bellarosa: Love Kills
Da, ugotovili ste, da imamo letos neverjetno kombinacijo skladb bodisi elektro ritmov ali pa balad. Belgijska spada med prve, vendar pa za sabo ne pusti nobene sledi. Poslušal sem jo med delom in v nobenem trenutku ni pritegnila moje pozornosti. Še toliko ne, da bi se obregnil ob naslov. Kaj pa vem, meni manjka ognja. Vi lahko ocenite po svoje. Vendar sem prepričan, da bo tudi večini Evrope šla mimo ušes, kakor je šla meni. In tako tudi mimo finala.

16. Srbija – Moje 3: Ljubav Je Svuda
Letošnja srbska pesem je zame osebno razočaranje. Verjetno zato, ker so me razvadili z vsakoletnimi odličnimi pesmimi. Moje 3 niso Željko Joksimović, niti Marija Šerifović ali pa Nina, čeprav so Mirna, Nevena in Sara dobre in krasne pevke. Njihova pesem malce spominja na zlate čase jugoslovanske evrovizijske pesmi in to bi lahko bila brca v finale, sem pa skeptičen. Veliko bolj verjeten scenarij je, da se bodo obrisale pod nosom. Pa ne, ker bi bilo s pesmijo kaj narobe, ampak ... Niti sam ne vem, zakaj. Nekaj manjka. Željko, morda.

Komentarji

  1. Hvala.
    Pa mi ne bo treba zapraviti treh ur ... sem v četrt ure vse pregledal. frms

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam. Zelo uporabno, Marko. Pa še tvoji komentarji so zanimiva analiza.
    Jst osebno letos pogrešam kšn odpulen komad, taku kot je bla nemška Lena npr. Vsi bi radi zablesteli v odrskih lučeh in zmagali in tako že začnejo komad (pop pač - ugajati množici), noben pa se v bistvu ne gre predstavit, še manj, da bi predstavu svojo državo, da bi preprosto užival v tem kar dela brez nekega močnega cilja, da bo sprejet.
    V tem smislu mi še najbolj suvereno zvenita hrvaški in nizozemski komad.
    Sicer so pa letos (morda tudi zaradi take množine balad) komadi dobro podprti z dobrimi vokali. Meni je sicer to všeč, vendar ni neki glih za gledat (kolikokrat so bili že blizu zmage taki, ki so bili vokalno komajda intonančno točni, kaj šele izredni).
    Presenetila pa me je slovenska izvedba. Komad mi je sicer še vedno kr neki, sam so pa dobro popilili zvočne efekte. Zvočne kulise se mi zdi da Slovenci še nismo imeli tako dobre na eurosongu, kot je letošnja.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem amater v tem, ampak meni sta najbolj vše pesmi iz Belgije, Litve in Srbije.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej