Preskoči na glavno vsebino

Eurosong! (2013): Drugi polfinale

V pričakovanju že jutrišnjega (!) prvega polfinala se sprehodimo še po drugem.

01. Latvija – PeR: Here We Go
Najprej poslušajte. Lahko ponovite refren? Seveda lahko. Ste se zabavali? Tudi vi ne? Plehko. Brez duše. Brez ... besedila. Kaj vem, brez česa še. Brez zamere, ta pesem še za na plažo ni dobra. Bljek.

02. San Marino – Valentina Monetta: Crisalide (Vola)
Valentina je bila lani tako zelo porazna, da bi slabša ne mogla biti. Letos je to povsem druga pesem. Nežna, čutna, prava italijanska canzona. V prvem delu. Drugega, pospešenega dela nekako ne razumem. Zame osebno poruši vse, kar je zgradila v prvem. Škoda. Kaže na tako krasno pesem, potem pa ... No ja. Vseeno boljše kot lani. Da se popravi okus. Hvala, Valentina. Čeprav bom lanski kiks težko pozabil.

03. Makedonija – Esma & Lozano: Pred Da Se Razdeni
Esma Redžepova, točno tako. Slavna Esma, ki uživa v petju, ki daje v petje svojo dušo. In gre za prvo pesem na Eurosongu nasploh, ki ima besedilo tudi v romščini. A sem čakal nekoliko več. Uvod, ki nekoliko spominja na slog Tošeta Proeskega, angela makedonske glasbe, je sicer v redu, Esmin vložek, kar naj bi bil nekakšen vrhunec pesmi, pa je kar majhno razočaranje. Škoda, Makedonci znajo narediti dobre komade. Kot recimo lanski »Crno i belo«. Mene žal ne prepriča. Ceco pa mogoče bi.

04. Azerbajdžan – Farid Mammadov: Hold Me
Še en korak v isto smer. Zadnja leta so azerbajdžanske pesmi podobne kot jajce jajcu. To sicer ne zmanjšuje Faridovega truda, mu pa tudi nič ne doda. Da Azerbajdžanci niso tako prepričani v svoj uspeh kot ponavadi, je vidno tudi potem, da je moral Farid na internetu pokazati tudi svoje mišice, da bi dobil vsaj kakšen glas več. Saj ne rečem, pesem je dobra, ji pa manjka tisto »nekaj več« kar krasi zmagovalke. Čeprav je tudi res, da ni vedno tako. Recimo dve leti nazaj, v azerbajdžanskem primeru ... Vseeno pričakujem finale, ki je verjetno tudi precej zasluženo.

05. Finska – Krista Siegfrids: Marry Me
Carly Rae Jepsen, oblečena v ledr, na kateri je vedno bolj žensko samo še ime. Ja, to je Krista. Od Fincev smo sicer vajeni ekstremov vsake vrste, toda če sem res pošten, so bili Lordi veliko boljša izbira. Pred leti je za Islandijo nastopila Silvia Night, ki se je šla podobne stvari, in pogorela. Islandci so spregledali. Tudi Finci bodo. Ali pa bo postala hit. Tako je to na Eurosongu in v življenju. Črta med genialnostjo in neumnostjo je vedno tanka. Upam, da v Evropi ni modra samo zastava.

06. Malta – Gianluca: Tomorrow
Letošnji malteški prispevek je prav prijetna pesmica. Lahkotna in sveža kot pomladno jutro. Ima pač nekaj, kar te razveseli in spravi v dobro voljo, morda celo v lahno pozibavanje ali brundanje v avtu. Z veseljem ji napovem finale, ker je to prva pesem v temle polfinalu, ki me prepriča, da si to resnično zasluži.

07. Bolgarija – Elitsa Todorova, Stoyan Yankulov: Samo Shampioni
Elitso in Stoyana smo na Eurosongu slišali že leta 2007, ko sta prijetno presenetila z napredno skladbo z bobni in etno pridihom (Voda) ter z njo osvojila kar 5. mesto. Letos prihajata pač s tem, kar sta znala in znata še vedno. A njuna letošnja stvaritev je daleč od Vode. Niti približno ni tako močna. Ampak mogoče sem malce krivičen. Ali pa preveč pozoren. Toda iskreno rečeno, letošnji »balkan party« je morda vseeno malce preveč optimističen.

08. Islandija – Eythor Ingi: Ég Á Líf
Iz islandskih pesmi zadnjih let bi prav lahko naredili samostojen Eurosong. Pesem je lepa, ni ji kaj dodati. Ima ravno dovolj nežnosti in spevnosti, da si celo zapomnimo kako islandsko besedo. Ušesu in duši prijetno dene, da si ob njej prav spočiješ. In si zabrundaš: »Jegalif, jegalif ...« Pa tudi Eythor s svojim vilinskim izgledom ni ravno majhen magnet za dekliška srca ;) Finale zagotovo.

09. Grčija – Koza Mostra feat. Agathon Iakovidis: Alcohol Is Free
Kaj pa vem, na prvi pogled grška pesem niti ni slaba. Nekaj podobnega kot so bili nekajkratni turški poskusi preteklih let. Grki pa ... Mogoče manjka nekaj, kar bi jo naredilo izvirno in bogato, a glede na to, da so grške pesmi vedno zelo dobro sprejete, je finale precej možen. Zaradi ritma ... in morda tudi zaradi tematike.

10. Izrael – Moran Mazor: Rak Bishvilo
Že kar nekaj let zapovrstjo Izraelci nastopajo z bolj ali manj podobno balado. Tudi z bolj ali manj podobnimi uspehi: ponavadi finale, tam pa ne kaj dosti več kot samo nastop. Verjetno bo letos enako, podobno, kdove. Vsekakor še ena v nizu balad, ki ne izstopajo. Finale? Morda, a bo treba še kaj sreče (oziroma nesreče ostalih podobnih pesmi).

11. Armenija – Dorians: Lonely Planet
Bi verjeli, da so vzorniki Doriansov slavni Led Zeppelin? Lonely planet je daleč od njihove udarne moči in sporočilnosti. Žal ni ne balada ne rokovska pesem. Vse skupaj se strašno vleče. Nekje na sredi pomisliš, da bi prestavil na naslednjo. In TV ima takšen gumb. Ne pričakujem velikih uspehov. Finale bi bilo veliko presenečenje.

12. Madžarska – ByeAlex: Kedvesem (Zoohacker Remix)
Pesem, ki je kot panonska ravnina. Kakor da bi potoval po njej. Ni velikih vzpetin, vidi se daleč naprej, predvideva se, kaj bo, in predvideva se, da ne bo velikih pretresov. Nazadnje imamo prav. Prispemo v Budimpešto in na koncu nam ne ostane drugega kot nekakšno grleno šepetanje. Ni za zaspane.

13. Norveška – Margaret Berger: I Feed You My Love
Hvala, Margaret, da nas predramiš po zaspanih ritmih nekaj predhodnih pesmi. Prehudo? Pretrdo? Niti ne. Norveška pesem je užitna, moderna in pritegne, če si le pripravljen počakati do refrena, ki je njihova najlepša in najmočnejša točka. In verjetno jim bo uspelo ravno zaradi njega. Menim, da si to zaslužijo.

14. Albanija – Adrian Lulgjuraj & Bledar Sejko: Identitet
Albanci so lani močno presenetili z njihovo »čajno« pesmijo, ki je osvojila kar 6. mesto. Brez nevoščljivosti lahko rečem, da letos nimajo tako močnih kart, ker žirijam »Identitet« ne bo tako všeč, kot jim je bil »čaj«, ker je – kako paradoksalno – brez identitete. Pa vendar – albanska enklava je že večkrat naredila »čudeže«, zakaj jih ne bi tudi tokrat, še posebej s Švico in Norveško, ki glasujeta.

15. Gruzija – Nodi Tatishvili & Sophie Gelovani: Waterfall
Točno, še ena balada. Ne izstopa kaj preveč, ne po glasu ne po kakršnikoli drugi stvari, zato bo za Gruzince težko, zelo težko. Saj jim ni kaj očitati, toda ob poplavi vseh vrst zelo podobnih balad pač ne gre. Prostora je samo za deset najboljših in mislim, da so karte že razdeljene.

16. Švica – Takasa: You And Me
Še ena od pesmi, ki ji prištevam veliko možnosti za končni uspeh. Kar je Danska za prvi polfinale, to je Švica za drugi. V ritmu, močnem glasbenem sporočilu in neke vrste skrivnostnosti se skriva nekaj, kar stori, da se ti prikupiš in si jo zapoješ. Ne da bi jo slišal več kot enkrat. Čeprav bi bila ta pesem še boljša in prava zmagovalka, vseeno po dolgih letih lahko porečem: Švica, finale si zaslužite.

17. Romunija – Cezar: It's My Life
Nekakšen romunski Žiga Lakner, kajne? Kontratenorsko petje je res nekaj posebnega in za to (namreč nekaj posebnega) Romuni poskrbijo skoraj vsako leto. Pesem zveni nadvse podobno številnim uspešnicam, a to verjetno ne bo šlo toliko v njihovo škodo, kolikor jim bo koristilo in jim odprlo pot do finala. V njem pa je ... vse mogoče.

Komentarji

  1. Dobro si te reči predstavil, Marko. ;) Evrovizijo je vedno lepo pogledat (oz. poslušat).

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.