Nedelja Svete Trojice je za nas vedno zelo nevarna. Namreč
zato, da bi podobo Boga ravno zaradi njene skrivnostnosti naredili zelo
abstraktno, oddaljeno – in posledično tudi nepomembno. Da bi ob podobi Treh, ki so Eno, in Enega, ki so Trije, preprosto zamahnili z roko in dejali: »Pustimo to, tega
ne razumem.«
Zato je to zelo nevarno. Ker bi potem zanemarili, kar v naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli zanemariti nikdar. Da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik. In če poskušamo doumeti, zakaj naš Bog mora biti skupnost, potem bomo razumeli, zakaj tudi ljudje, ki smo – tako verjamemo – ustvarjeni po podobi Boga, moramo biti skupnost.
Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato je tudi človek lahko človek samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot človek sta tisto, kar sta, ko začenjata ljubiti. In tega se naučimo samo v skupnosti.
Skupnost pa seveda ni samo nekaj ljudi, zbranih na kup. Skupnost pomeni ustvarjati vezi. Vezi med različnimi ljudmi, vezi med ljudmi, ki so bili drug drugemu tujci in sovražniki. Vezi med ljudmi, ki se niso postavile tako, da so drug pri drugem iskali neko svojo korist, temveč tako, da so drug drugemu nekaj podarili. Pa naj bo to njihova moč ali nemoč, talent ali nesposobnost, besede ali tišina.
Na prvi pogled se to zdi nemogoče - namreč najti v vsakem človeku možnost, da preneha biti tujec, da postane skupnost. Toda ravno zato ljubim našega Boga. Sveta Trojica, naš Bog, je enakost in različnost hkrati. In ker smo – tako verujemo – ustvarjeni kot podoba takšnega Boga, enakega in različnega hkrati, je to najmočnejši in najbolj prepričljiv argument za to, da smo tudi ljudje med sabo enaki in različni, enaki po dostojanstvu in različni po značilnostih. In da lahko – kot naš Bog – živimo med sabo kot enaki in različni. Da je to mogoče. Da je možno biti različnih barv kože, kultur, prepričanja, spolov, ras in še česa pripadnik katerekoli razlike, ki jo znamo poiskati ljudje, in vendar, ker smo vsi ljudje, uživati enako dostojanstvo.
Morda mi ne boste zamerili, če vam povem, da si sam Sveto Trojico predstavljam kot Tri, ki so se tako dolgo pogovarjali, da so sprejeli Drug Drugega kot Samega Sebe. Ki so se med seboj tako dolgo obdarovali, da so vsi trije postali Eno, pa čeprav so še vedno Tisto, kar so bili: Oče, Sin in Sveti Duh.
Vem, to je skrivnost. Skrivnost, kolikor sem tudi sebi samemu skrivnost, ki jo pozna le Bog, ki me je ustvaril. Skrivnost, ki ji bom prišel do dna šele tako, da se bom poiskal v ljudeh, s katerimi živim. Oni imajo odgovore na pomembna vprašanja tega življenja. Ker prave odgovore pozna samo ljubezen.
Zato je to zelo nevarno. Ker bi potem zanemarili, kar v naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli zanemariti nikdar. Da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik. In če poskušamo doumeti, zakaj naš Bog mora biti skupnost, potem bomo razumeli, zakaj tudi ljudje, ki smo – tako verjamemo – ustvarjeni po podobi Boga, moramo biti skupnost.
Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato je tudi človek lahko človek samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot človek sta tisto, kar sta, ko začenjata ljubiti. In tega se naučimo samo v skupnosti.
Skupnost pa seveda ni samo nekaj ljudi, zbranih na kup. Skupnost pomeni ustvarjati vezi. Vezi med različnimi ljudmi, vezi med ljudmi, ki so bili drug drugemu tujci in sovražniki. Vezi med ljudmi, ki se niso postavile tako, da so drug pri drugem iskali neko svojo korist, temveč tako, da so drug drugemu nekaj podarili. Pa naj bo to njihova moč ali nemoč, talent ali nesposobnost, besede ali tišina.
Na prvi pogled se to zdi nemogoče - namreč najti v vsakem človeku možnost, da preneha biti tujec, da postane skupnost. Toda ravno zato ljubim našega Boga. Sveta Trojica, naš Bog, je enakost in različnost hkrati. In ker smo – tako verujemo – ustvarjeni kot podoba takšnega Boga, enakega in različnega hkrati, je to najmočnejši in najbolj prepričljiv argument za to, da smo tudi ljudje med sabo enaki in različni, enaki po dostojanstvu in različni po značilnostih. In da lahko – kot naš Bog – živimo med sabo kot enaki in različni. Da je to mogoče. Da je možno biti različnih barv kože, kultur, prepričanja, spolov, ras in še česa pripadnik katerekoli razlike, ki jo znamo poiskati ljudje, in vendar, ker smo vsi ljudje, uživati enako dostojanstvo.
Morda mi ne boste zamerili, če vam povem, da si sam Sveto Trojico predstavljam kot Tri, ki so se tako dolgo pogovarjali, da so sprejeli Drug Drugega kot Samega Sebe. Ki so se med seboj tako dolgo obdarovali, da so vsi trije postali Eno, pa čeprav so še vedno Tisto, kar so bili: Oče, Sin in Sveti Duh.
Vem, to je skrivnost. Skrivnost, kolikor sem tudi sebi samemu skrivnost, ki jo pozna le Bog, ki me je ustvaril. Skrivnost, ki ji bom prišel do dna šele tako, da se bom poiskal v ljudeh, s katerimi živim. Oni imajo odgovore na pomembna vprašanja tega življenja. Ker prave odgovore pozna samo ljubezen.
Komentarji
Objavite komentar