Preskoči na glavno vsebino

Skupnost

Nedelja Svete Trojice je za nas vedno zelo nevarna. Namreč zato, da bi podobo Boga ravno zaradi njene skrivnostnosti naredili zelo abstraktno, oddaljeno – in posledično tudi nepomembno. Da bi ob podobi Treh, ki so Eno, in Enega, ki so Trije, preprosto zamahnili z roko in dejali: »Pustimo to, tega ne razumem.«

Zato je to zelo nevarno. Ker bi potem zanemarili, kar v naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli zanemariti nikdar. Da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik. In če poskušamo doumeti, zakaj naš Bog mora biti skupnost, potem bomo razumeli, zakaj tudi ljudje, ki smo – tako verjamemo – ustvarjeni po podobi Boga, moramo biti skupnost.

Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato je tudi človek lahko človek samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot človek sta tisto, kar sta, ko začenjata ljubiti. In tega se naučimo samo v skupnosti. 

Skupnost pa seveda ni samo nekaj ljudi, zbranih na kup. Skupnost pomeni ustvarjati vezi. Vezi med različnimi ljudmi, vezi med ljudmi, ki so bili drug drugemu tujci in sovražniki. Vezi med ljudmi, ki se niso postavile tako, da so drug pri drugem iskali neko svojo korist, temveč tako, da so drug drugemu nekaj podarili. Pa naj bo to njihova moč ali nemoč, talent ali nesposobnost, besede ali tišina.

Na prvi pogled se to zdi nemogoče - namreč najti v vsakem človeku možnost, da preneha biti tujec, da postane skupnost. Toda ravno zato ljubim našega Boga. Sveta Trojica, naš Bog, je enakost in različnost hkrati. In ker smo – tako verujemo – ustvarjeni kot podoba takšnega Boga, enakega in različnega hkrati, je to najmočnejši in najbolj prepričljiv argument za to, da smo tudi ljudje med sabo enaki in različni, enaki po dostojanstvu in različni po značilnostih. In da lahko – kot naš Bog – živimo med sabo kot enaki in različni. Da je to mogoče. Da je možno biti različnih barv kože, kultur, prepričanja, spolov, ras in še česa pripadnik katerekoli razlike, ki jo znamo poiskati ljudje, in vendar, ker smo vsi ljudje, uživati enako dostojanstvo.

Morda mi ne boste zamerili, če vam povem, da si sam Sveto Trojico predstavljam kot Tri, ki so se tako dolgo pogovarjali, da so sprejeli Drug Drugega kot Samega Sebe. Ki so se med seboj tako dolgo obdarovali, da so vsi trije postali Eno, pa čeprav so še vedno Tisto, kar so bili: Oče, Sin in Sveti Duh.

Vem, to je skrivnost. Skrivnost, kolikor sem tudi sebi samemu skrivnost, ki jo pozna le Bog, ki me je ustvaril. Skrivnost, ki ji bom prišel do dna šele tako, da se bom poiskal v ljudeh, s katerimi živim. Oni imajo odgovore na pomembna vprašanja tega življenja. Ker prave odgovore pozna samo ljubezen.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j