Nekaj težkega

Da sem lahko napisal te besede, sem moral doživeti nekaj težkega. Moral sem doživeti razočaranje, moral sem doživeti bolečino, ki jo mora doživeti »zaljubljenost«, da postane ljubezen. Moral sem doživeti trenutek, ko sem ugotovil, da so ljudje, s katerimi sem živel, za katere sem se trudil, izrabili moje zaupanje. Sesul se mi je svet. Zato mi je bilo težko pogledati jim v oči, bilo je težko reči, da jim odpuščam, ker bi bil po vsej pravici lahko jezen, žalosten, užaljen ali še kaj. Ampak sredi bolečine me je poklicala ljubezen. Moral sem jim odpustiti, ker sem vedel, da je to pomembno zanje, predvsem pa zame.

Kajti narediti nekaj težkega, to je tisto, kar spremeni človeka. To je tudi tisto, kar spreminja vse, ki so okoli njega. Morda tudi ves svet. Ko človek naredi nekaj težkega. Ko se spreobrne.

Da, prav ste prebrali. Ko človek naredi nekaj težkega, se spreobrne. Verjetno ne takrat, ko mu je odpuščeno, ampak ko sam odpusti drugemu. Verjetno ne takrat, kadar se kesa nad bolečino, temveč ko z bolečino ljubi.

Ko se nauči ljubiti. Takrat se človek spreobrne.

A tega seveda ni sposoben sam. Nekaj težkega je ponavadi dejanje, ki presega človekove moči. Zato to človek lahko naredi samo tedaj, ko sam začuti, da je z njim nekdo naredil nekaj težkega. Da mu je odpustil greh, da ga je ljubil kljub bolečini. To človek lahko naredi samo tedaj, ko zasliši, kako ga Bog kliče. In Bog ga kliče takrat, kadar On naredi neko težko stvar v odnosu do tega človeka in ko ta človek to začuti.

Takrat ga povabi v svojo družbo. Mu pravi, naj hodi za njim. Naj dela to, kar je On storil njemu.
In človek mu odgovori, ko začne hoditi za njim. Ko naredi enako stvar, ki mu jo je Bog naredil. Ko naredi nekaj težkega. Ko začne ljubiti kljub bolečini. Takrat se spreobrne.