Prebrisana skušnjava

Ena večjih duhovnikovih skušnjav je, da se pri svojem delu zanaša samo na svoje moči. Da pravzaprav pri svojem delu ne išče dobrega ljudi in slave Boga, ampak svoj ugled in priljubljenost.

To, da vam povem lepo pridigo, da mi gre pri delu s skupinami, da mi uspe komu kaj dobrega svetovati, vse to me lahko prevara s tem, da si začnem misliti, kako uspešen sem. Da je vse to iz mene … in da si zaslužim slavo in hvalo.

Kako se motim! Delam dobra dela, tako kot farizej, a v njih ni ljubezni.

Morda so zato moji padci in neuspehi, ko koga kar ni k skupini ali ko mi gre pri verouku vedno slabše, znamenje, naj neham računati nase in naj v svoje delo povabim Boga. Naj pustim, da On dela po meni … saj je pravzaprav to moje poslanstvo: da kažem nanj, ne pa nase. To pa najbolj naredim, če jih ne opravljam za zahvalo, ampak preprosto zato, ker imam rad človeka.

Tudi naša dobra dela in molitve – ali jih ne kdaj opravimo samo zato, da bi nas ljudje videli in nas pohvalili? In če nas ne, potem jih opozorimo, da pridobimo zahvalo.

Če pa že to ne, potem kdaj pa kdaj to storimo, da bi se pohvalili sami pred sabo. Da bi si dokazali, kako dobri smo, kako uspešni.

In prav to je Jezus pograjal v »molitvi« farizeja.

Pri vsem svojem delovanju ne smemo in niti ne moremo računati zgolj na svojo moč. Kajti če nam kaj uspe, to v veliki večini primerov ni zato, ker bi to sami zmogli, ampak ker je vse, s čimer smo to dosegli, samo velik nezaslužen dar.

Po nas želi Bog stopiti v svet. Vendar ne more, če njegovo mogočno roko zakrivamo s svojo revščino, za katero mislimo, da je strašno pomembna.

Zato nas Jezus danes spet povabi k molitvi. Molitev je učenje ponižnosti pred Bogom. Ko prosimo Boga, hkrati priznavamo, da ga potrebujemo – ne pa, da On potrebuje nas. In tako postavljamo svoje roke v njegove, priznavamo, da brez Njega ne moremo ničesar storiti, in v tej drži odprtosti prejemamo največje zaklade – Njega samega.

Da pa s svojimi deli dajemo ljudem v dar Boga, pa res ni naša zasluga, kajne?