Kar nekaj časa traja, da se avtobus romarjev prebije skozi vse skalnate puščave na Sinajskem polotoku. Le malo življenja je v njih. Kakšna vztrajna palma ali tamariska, ki je s svojimi koreninami ubežala pred peklensko vročino. Težko je verjeti, da je tukaj kaj življenja vrednega. In po vseh ovinkih, ko se oko že navadi značilne rdečine skal in rumenih silhuet peska, se naenkrat pred teboj razprostre naselje palm v skromni dolinici.
Da, kraj, kjer je Izrael premagal Amalečane. Po tolikem blodenju v puščavi najdeš kraj zmage. Kraj veselja. Potrditve, da je Gospod s teboj … in da te je hotel privesti na ta kraj, da bi to spoznal.
Dolga je naša pot, ko ne čutimo Božje roke v svojem življenju. Ko se nam zdi, da nas Bog ne sliši, da mu je vseeno za trpljenje, ki ga preživljamo. Morda komu kdaj že opešajo roke. In človeku se zdi, da moli zaman. Da zaman vpije z glasom deseterih gobavcev.
Pa vendar je naša pot usmerjena mimo smrti v življenje. Mimo puščave, da bi začutili vrednost življenja. Da bi se naučili vztrajnosti.
Zakaj? Zaradi preprostega dejstva, ki nam ga kaže vdova, ki nadleguje sodnika. Če smo vztrajni v svojih prošnjah nas usliši tudi kdo, ki nas nima rad; kaj šele tisti, ki s svojim življenjem skrbi za nas.
Samo še to nas bega: zakaj nas torej Bog, ki nas ima tako zelo rad, ne usliši takoj, ko ga prosimo? Mar nalašč odlaša?
Tudi staršem smo danes lahko hvaležni za to, da nam v otroštvu niso ustregli za vsako muho. Oni so bolje vedeli, kaj nam koristi in kaj nam škodi, čeprav smo jim toliko nasprotovali. Nič drugače ni z Bogom. On ve, kaj nam najbolje koristi. To pa ne pomeni, da naše prošnje prezre. Nikakor. Samo da nam jih uslišuje v takih oblikah, ki so za nas najboljše. Lahko smo torej brez skrbi.
Samo še nekaj nas lahko bega: le zakaj torej toliko prositi, ko pa Bog že ve, česa potrebujemo? Ali ni potemtakem vseeno, ali ga prosimo ali ne?
Nikakor. On želi, da ga prosimo, ker s tem pokažemo, da ga potrebujemo. Da smo od njega odvisni. In da bi v svojih prošnjah, molitvah spoznali, kaj pravzaprav je najbolje za nas. Da bi sprejeli Božji načrt za svoje življenje in ga – pomislite – s svojo prošnjo sooblikovali. Da bi sodelovali pri stopinjah človeške zgodovine. Da bi skupaj z njim premikali svet.
Tako torej, kristjan. »Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah, /…/ z vso potrpežljivostjo in poučevanjem« (2 Tim 4,2).
Komentarji
Objavite komentar