Kar nekaj časa traja, da se avtobus romarjev prebije skozi vse skalnate puščave na Sinajskem polotoku. Le malo življenja je v njih. Kakšna vztrajna palma ali tamariska, ki je s svojimi koreninami ubežala pred peklensko vročino. Težko je verjeti, da je tukaj kaj življenja vrednega. In po vseh ovinkih, ko se oko že navadi značilne rdečine skal in rumenih silhuet peska, se naenkrat pred teboj razprostre naselje palm v skromni dolinici.
Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Komentarji
Objavite komentar