Recimo kaj o čudežih

Po dolgem času spet slišimo besedo o Jezusovem čudežu. Enem izmed mnogih, ki pa nas vendarle lahko spet potegne v pravo smer razmišljanja o človekovem bogastvu.

Da, tale Jezusova peripetija nam odkrije še enega od vidikov, ki nam pokaže, kaj je človekovo pravo bogastvo. Najprej življenje. Gobavci so namreč k Jezusu prišli po novo življenje, saj niso bili bolni samo na telesu, ampak tudi na duši. Gobavci so bili namreč izključeni iz družbe. Vsi so se jih na daleč izogibali.

Potem pa so bogastvo stvari, ki se nam zgodijo »med potjo« (Lk 17,14). Neopazno.

In glejte, prav med potjo se nam zgodi toliko lepot, ki jih morda sprva niti ne opazimo. To so čudeži življenja. Stvari iz Božje roke, ki nam očiščujejo gobe z našega telesa. Ki naše življenje lepšajo in ga delajo bolj vrednega. Kaj je npr. večji čudež od nekoga, ki te objame po težkem dnevu, ko so te vsi obsojali? Ali ni to čudež, da se mati namesto splava odloči za otrokovo življenje? Ali da nas doma pričaka otrok, ki nam steče v naročje in nas poljubi? Ali ni čudež, ko nam nekdo v prometnem zamašku da prednost ali ko nas po nevihti obsije sonce?

To so pravi zakladi. Zakladi, ki se jih ne da kupiti.



Čudeži so namreč dar, ki ga prejemamo. Zastonjski dar. Ne more se jih kupiti, zato je tudi Elizej v prvem berilu zavrnil plačilo za čudež ozdravljenja. Nikoli namreč ne bi mogli povrniti tako velikih darov, kakor je npr. dar življenja ali dar staršev, dar ljubezni ali dar prijateljstva.

Vsi ti darovi so preprosto čudeži, ki so nam dani. Jezus tudi noče ničesar »zaračunati« vsem, ki jim »postreže« s čudežem. Hoče nam le nam želi zbuditi hvaležnost za vse, kar prejemamo. Ne zato, da bi se sam bolje počutil in si mislil, kako dober je. Ampak ker je hvaležnost tista drža v človeku, ki ne gleda samo na korist, ampak predvsem na tistega, od katerega je nekaj prejel. Ker upošteva v svojem življenju drugega in se zaveda, da bi mu brez njega manjkalo nekaj bistvenega.

To pa je bistvo vsega: da bi prek čudežev in hvaležnosti zanje odkrivali ljubezen Nekoga, ki skrbi za nas. Našega Očeta, ki v naš svet piše ljubezen.

Želim vam odprtih oči!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več