Bog Gentleman

Če ste že kdaj potovali v južnejše kraje od naših, ste gotovo ugotovili, kako nekaj velikega in dragocenega je za ljudi teh krajev gost. Malodane kakor boga te sprejmejo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem bil nekoč na obisku v Srbiji. Na poti sem bil z druščino, pa so nas v neki družini sprejeli in nam poleg večerje ponudili tudi prenočišče, saj je bila za nami že dolga pot. In to ne tako, da bi mi spali na kavču, nikakor, oče in mati tiste družine sta vztrajala, da bomo spali v sinovi postelji, medtem ko se bo on umaknil in noč preživel na kavču. 

Človek kot prostor 

In to je tako zelo krščansko, ker je tako zelo Božje. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje,« (Jn 3,16) beremo danes. Kar je stavek, ki konkretno premakne naše dojemanje Boga, predvsem pa človeka. Vsakega človeka. Bog je torej nekdo, ki ljubi; ljubi pa nekdo, ki spusti človeka k svoji mizi, nekdo, ki mu da prostor znotraj uveljavljene skupnosti, Svete Trojice. Nekdo, ki zahteva, da se njegov Sin človeku umakne in mu odstopi svoj sedež. Saj ga je vendar žrtvoval za človeka. 

Zelo gentlemansko. Kakor nekomu pridržati vrata, kakor nekoga spustiti pred vrsto, ker se mu mudi, kakor dovoliti sogovorniku, da zaključi svojo misel brez prekinjanja, kakor ohranjati miren ton tudi ob nestrinjanju. Majhne poteze, ki kažejo na to, da smo nekoga opazili, da smo nekoga spustili v svoje življenje in da smo ga pripravljeni deliti z njim. Se zato tudi odpovedati določenim prednostim tega, da smo sami in da gre vse po naše. 

Človek kot dar 

To je ustroj Boga, ki ga moramo poznati, da bi razumeli, da je to model tudi našega obnašanja. Saj smo bili vendar ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,27). Če želimo biti to, kar v resnici smo, se moramo tudi obnašati kot Bog. Gentlemansko, torej. 

To pa je mogoče samo, če razumemo, da človek, ki stopi v naše življenje, ni nekakšen nebodigatreba. Da je to preprosto nekdo, preko katerega Bog usmerja naše poslanstvo. In nam ga daje točno takega, kakršnega potrebujemo, četudi ni tak, kakršnega smo si želeli. Verjamemo namreč, da je Bog nekoga »poslal na svet,« ne »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

(misel na nedeljo Svete Trojice, leto A)