In se je odpela Evrovizija 2013. Ne glede na to, koliko govorjenja čez to, da Eurosong sploh ni več EuroSONG, temveč EuroSHOW, ta še vedno pritegne 100 ali več milijonov gledalcev po vsem svetu. Tudi Slovence. Tudi tisti, ki pravijo, da bi se morali že davno umakniti in da tega tekmovanja ne gledajo več, vedno vsaj s koncem očesa pogledajo, kako je kaj šlo "naši", kdo je zmagal in podobno. Tako pač je. Eurosong ima svoj čar, ker to ni navadno pevsko tekmovanje, temveč nekaj veliko več. Zmagati na Eurosongu oziroma na njem doseči spodobno uvrstitev ni nikoli bilo postranska tema. Tiste tri minute na odru so bile vedno ponos ali poraz naroda, ki ga je predstavljal glasbenik na njem. Ne, nikdar ni šlo samo za "eno od tekmovanj", temveč nekaj veliko več. Upam si reči: nekaj, kar je takoj za spopadi v velikih športnih igrah z žogo. Pa pomislite, kakšna evforija vlada med ljudstvom, ko gre za "nedolžen" prijateljski spopad med Slovenijo in Hrvaško v nogometu, košarki ali rokometu.
Gre preprosto za čast naroda.
Točno to. Evrovizija je veliki derbi z vso Evropo hkrati. Zato to ni postranska zadeva. In zato ni postransko, kdo na Evroviziji zmaga in kdo izgubi, niti to, ali si prisoten ali te ni. Če te ni na Eurosongu, te ni v Evropi. To so nenazadnje stuhtali tudi Italijani, ki so se vrsto let krčevito branili, da bi nastopili. A zakaj so se vrnili, če bi bil San Remo res povsem dovolj oziroma še nekaj več kot Eurosong?
In seveda nikdar ni postransko tudi, kje pristane Slovenija. Letos povsem na zadnjem mestu. Mnogi bentijo, da nas Evropa ne mara, da zdaj končno protestno izstopimo iz tega "cirkusa", na katerem samo trošimo denar in nič drugega. Toda ... koliko denarja potrošimo za turistične kampanje za ljudi, ki niti ne znajo izgovoriti imena naše države, za Eurosong, o katerem se govori vsaj dva meseca v letu širom Evrope in vsaj kakšen teden tudi čez (obe) luži, pa nam je škoda truda in denarja? Druga stvar pa ... bodimo pošteni. Hannah ni bila ne dovolj prepričljiva ne dovolj dobra, da bi si zaslužila več kot nekaj miloščine iz sosedstva (5 točk od Hrvatov in 3 od Črne Gore). Preprosto ni bila dobra. Ne glas ne njen nastop. Razen plesalcev je šlo vse narobe, tako da sploh nisem bil razočaran. Kvečjemu je bilo pravici zadoščeno in bili smo tam, kamor smo hoteli priti. Oziroma kamor so hoteli, naj bomo. In ne, rešitev za drugo leto ni, da se preprosto umaknemo in se vsega tega ne gremo več, ampak da se gremo tako, kot se je treba iti.
To seveda ne pomeni, da ponavljamo za zmagovalko preteklega leta, kot smo to doslej počeli že velikokrat in smo se vedno opekli. To pomeni, da poskusimo narediti nekaj, na kar bomo ponosni. Samo to. Ne na to, da bomo komu ugajali, temveč da bomo ponosni na to, kaj bomo podarili Evropi. In če bo to tudi kvalitetno izvedeno, ni strahu, da ne bi bilo všeč tudi širni in izbirčni Evropi.
Tako kot je to letos storila Emmelie s svojo Only teardrops. Pesem ni najboljša pesem vseh časov, je pa pesem, ki daje življenje in veselje, daje in daje, dokler se ne bo izčrpala. Seveda, to ni evergreen, čez nekaj časa je ne bomo več požvižgavali, bo pa ostala v našem spominu kot lep in svetel utrinek preteklosti. In z njo še nekaj pesmi, ki sicer niso zmagale, ki morda tudi niso dosegle uvrstitve, ki bi si jo zaslužile, so pa pustile lep vtis in pridobile marsikaterega simpatizerja. Šlo je za čast naroda, res. Kar je nenazadnje postal smisel Eurosonga. Pa čeprav ga mora spremljati ognjemet, zlati dež ali armada plesalcev. Vseeno.
Nasvidenje na Danskem!
The sky is red tonight
We’re on the edge tonight
No shooting star to guide us.
Eye for an eye, why tear each other apart?
Please tell me why, why do we make it so hard?
Look at us now, we only got ourselves to blame
It’s such a shame.
How many times can we win and lose?
How many times can we break the rules between us?
Only teardrops.
How many times do we have to fight?
How many times till we get it right between us?
Only teardrops.
****
Gre preprosto za čast naroda.
Točno to. Evrovizija je veliki derbi z vso Evropo hkrati. Zato to ni postranska zadeva. In zato ni postransko, kdo na Evroviziji zmaga in kdo izgubi, niti to, ali si prisoten ali te ni. Če te ni na Eurosongu, te ni v Evropi. To so nenazadnje stuhtali tudi Italijani, ki so se vrsto let krčevito branili, da bi nastopili. A zakaj so se vrnili, če bi bil San Remo res povsem dovolj oziroma še nekaj več kot Eurosong?
In seveda nikdar ni postransko tudi, kje pristane Slovenija. Letos povsem na zadnjem mestu. Mnogi bentijo, da nas Evropa ne mara, da zdaj končno protestno izstopimo iz tega "cirkusa", na katerem samo trošimo denar in nič drugega. Toda ... koliko denarja potrošimo za turistične kampanje za ljudi, ki niti ne znajo izgovoriti imena naše države, za Eurosong, o katerem se govori vsaj dva meseca v letu širom Evrope in vsaj kakšen teden tudi čez (obe) luži, pa nam je škoda truda in denarja? Druga stvar pa ... bodimo pošteni. Hannah ni bila ne dovolj prepričljiva ne dovolj dobra, da bi si zaslužila več kot nekaj miloščine iz sosedstva (5 točk od Hrvatov in 3 od Črne Gore). Preprosto ni bila dobra. Ne glas ne njen nastop. Razen plesalcev je šlo vse narobe, tako da sploh nisem bil razočaran. Kvečjemu je bilo pravici zadoščeno in bili smo tam, kamor smo hoteli priti. Oziroma kamor so hoteli, naj bomo. In ne, rešitev za drugo leto ni, da se preprosto umaknemo in se vsega tega ne gremo več, ampak da se gremo tako, kot se je treba iti.
To seveda ne pomeni, da ponavljamo za zmagovalko preteklega leta, kot smo to doslej počeli že velikokrat in smo se vedno opekli. To pomeni, da poskusimo narediti nekaj, na kar bomo ponosni. Samo to. Ne na to, da bomo komu ugajali, temveč da bomo ponosni na to, kaj bomo podarili Evropi. In če bo to tudi kvalitetno izvedeno, ni strahu, da ne bi bilo všeč tudi širni in izbirčni Evropi.
Tako kot je to letos storila Emmelie s svojo Only teardrops. Pesem ni najboljša pesem vseh časov, je pa pesem, ki daje življenje in veselje, daje in daje, dokler se ne bo izčrpala. Seveda, to ni evergreen, čez nekaj časa je ne bomo več požvižgavali, bo pa ostala v našem spominu kot lep in svetel utrinek preteklosti. In z njo še nekaj pesmi, ki sicer niso zmagale, ki morda tudi niso dosegle uvrstitve, ki bi si jo zaslužile, so pa pustile lep vtis in pridobile marsikaterega simpatizerja. Šlo je za čast naroda, res. Kar je nenazadnje postal smisel Eurosonga. Pa čeprav ga mora spremljati ognjemet, zlati dež ali armada plesalcev. Vseeno.
Nasvidenje na Danskem!
The sky is red tonight
We’re on the edge tonight
No shooting star to guide us.
Eye for an eye, why tear each other apart?
Please tell me why, why do we make it so hard?
Look at us now, we only got ourselves to blame
It’s such a shame.
How many times can we win and lose?
How many times can we break the rules between us?
Only teardrops.
How many times do we have to fight?
How many times till we get it right between us?
Only teardrops.
****
dobro napisano. tud sam sem en tistih, ki zadnja leta Eurosong spremljamo samo tako, s koncem očesa, a sem seveda moral preverit, kako je šlo naši in kdo je zmagal :)
OdgovoriIzbriši