Preskoči na glavno vsebino

Eurosong 2013 afterparty

In se je odpela Evrovizija 2013. Ne glede na to, koliko govorjenja čez to, da Eurosong sploh ni več EuroSONG, temveč EuroSHOW, ta še vedno pritegne 100 ali več milijonov gledalcev po vsem svetu. Tudi Slovence. Tudi tisti, ki pravijo, da bi se morali že davno umakniti in da tega tekmovanja ne gledajo več, vedno vsaj s koncem očesa pogledajo, kako je kaj šlo "naši", kdo je zmagal in podobno. Tako pač je. Eurosong ima svoj čar, ker to ni navadno pevsko tekmovanje, temveč nekaj veliko več. Zmagati na Eurosongu oziroma na njem doseči spodobno uvrstitev ni nikoli bilo postranska tema. Tiste tri minute na odru so bile vedno ponos ali poraz naroda, ki ga je predstavljal glasbenik na njem. Ne, nikdar ni šlo samo za "eno od tekmovanj", temveč nekaj veliko več. Upam si reči: nekaj, kar je takoj za spopadi v velikih športnih igrah z žogo. Pa pomislite, kakšna evforija vlada med ljudstvom, ko gre za "nedolžen" prijateljski spopad med Slovenijo in Hrvaško v nogometu, košarki ali rokometu.

Gre preprosto za čast naroda.

Točno to. Evrovizija je veliki derbi z vso Evropo hkrati. Zato to ni postranska zadeva. In zato ni postransko, kdo na Evroviziji zmaga in kdo izgubi, niti to, ali si prisoten ali te ni. Če te ni na Eurosongu, te ni v Evropi. To so nenazadnje stuhtali tudi Italijani, ki so se vrsto let krčevito branili, da bi nastopili. A zakaj so se vrnili, če bi bil San Remo res povsem dovolj oziroma še nekaj več kot Eurosong?

In seveda nikdar ni postransko tudi, kje pristane Slovenija. Letos povsem na zadnjem mestu. Mnogi bentijo, da nas Evropa ne mara, da zdaj končno protestno izstopimo iz tega "cirkusa", na katerem samo trošimo denar in nič drugega. Toda ... koliko denarja potrošimo za turistične kampanje za ljudi, ki niti ne znajo izgovoriti imena naše države, za Eurosong, o katerem se govori vsaj dva meseca v letu širom Evrope in vsaj kakšen teden tudi čez (obe) luži, pa nam je škoda truda in denarja? Druga stvar pa ... bodimo pošteni. Hannah ni bila ne dovolj prepričljiva ne dovolj dobra, da bi si zaslužila več kot nekaj miloščine iz sosedstva (5 točk od Hrvatov in 3 od Črne Gore). Preprosto ni bila dobra. Ne glas ne njen nastop. Razen plesalcev je šlo vse narobe, tako da sploh nisem bil razočaran. Kvečjemu je bilo pravici zadoščeno in bili smo tam, kamor smo hoteli priti.  Oziroma kamor so hoteli, naj bomo. In ne, rešitev za drugo leto ni, da se preprosto umaknemo in se vsega tega ne gremo več, ampak da se gremo tako, kot se je treba iti.

To seveda ne pomeni, da ponavljamo za zmagovalko preteklega leta, kot smo to doslej počeli že velikokrat in smo se vedno opekli. To pomeni, da poskusimo narediti nekaj, na kar bomo ponosni. Samo to. Ne na to, da bomo komu ugajali, temveč da bomo ponosni na to, kaj bomo podarili Evropi. In če bo to tudi kvalitetno izvedeno, ni strahu, da ne bi bilo všeč tudi širni in izbirčni Evropi.

Tako kot je to letos storila Emmelie s svojo Only teardrops. Pesem ni najboljša pesem vseh časov, je pa pesem, ki daje življenje in veselje, daje in daje, dokler se ne bo izčrpala. Seveda, to ni evergreen, čez nekaj časa je ne bomo več požvižgavali, bo pa ostala v našem spominu kot lep in svetel utrinek preteklosti. In z njo še nekaj pesmi, ki sicer niso zmagale, ki morda tudi niso dosegle uvrstitve, ki bi si jo zaslužile, so pa pustile lep vtis in pridobile marsikaterega simpatizerja. Šlo je za čast naroda, res. Kar je nenazadnje postal smisel Eurosonga. Pa čeprav ga mora spremljati ognjemet, zlati dež ali armada plesalcev. Vseeno.

Nasvidenje na Danskem!


The sky is red tonight
We’re on the edge tonight
No shooting star to guide us.

Eye for an eye, why tear each other apart?
Please tell me why, why do we make it so hard?
Look at us now, we only got ourselves to blame
It’s such a shame.

How many times can we win and lose?
How many times can we break the rules between us?
Only teardrops.

How many times do we have to fight?
How many times till we get it right between us?
Only teardrops.

****

Komentarji

  1. dobro napisano. tud sam sem en tistih, ki zadnja leta Eurosong spremljamo samo tako, s koncem očesa, a sem seveda moral preverit, kako je šlo naši in kdo je zmagal :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j