Iskati bistveno

Imel sem srečo, da sem lahko včeraj sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Govorila sva o stanju duha med nami. In o znamenjih časa. In o prihodnosti kristjanov. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.«

Kot Jezusov nasvet Marti, ki je vznemirjena tekala sem in tja in skušala narediti čimveč. Je delala narobe? Ne. Le da je v svojem življenju pogrešila eno stvar: ni vedela, kaj ima v njenem življenju prednost. Ni vedela, kaj je bolj pomembno in kaj manj, čemu dajati prednost, čemu več časa in pozornosti in čemu manj. Zato je morala tekati: da bi naredila več. Pa je naredila manj.

Nočem biti pametnjakovič, a zdi se mi, da veliko nemira v naše življenje prinaša prav to, da smo močno podobni tekajoči Marti: brzimo od tega do onega, ker se nam zdi vse pomembno, ne znamo pa razbrati ali si odgovoriti, čemu naj dajemo v življenju prednost, katere so naše prioritete, kaj smo si izbrali kot nepogrešljivi del in kaj je takega, česar ne more zamenjati nič. Komur je namreč vse pomembno, mu ni pomembno nič.

Zato se moramo vsake toliko preprosto ustaviti: da ne bi izpred oči izgubili bistva, da ne ni pozabili, kaj je res pomembno in kaj postransko, da bi našli razloge naših dejanj in da bi svoje moči znali posvetiti tudi sebi in svojemu Bogu. Kdor si je sposoben vzeti čas zase, mu ne bo težko kdaj zapraviti čas tudi za »nekoristne« pogovore, za poslušanje, za bližino. Prepričan sem: bolj kot veliko denarja, pladnje peciva in čiste hiše potrebujemo to.