Oznanilo v mesu
Od nekoga sem slišal, da mora človek v življenju narediti tri stvari: imeti otroka, napisati knjigo in posaditi drevo. Se pravi, nekako mora spremeniti svet, pa četudi samo njegov drobcen, najmanjši košček. Nekako mora pripraviti pot tistemu, ki mu sledi.
Velikokrat sem se vprašal, zakaj mora biti tako. Da bi se človek počutil koristen? Verjetno. Da bi s tem pri drugih sprožil hvaležnost? Tudi. Predvsem pa mislim da zato, ker s tem človek izpolni nekaj, kar leži globoko v njegovem bistvu. Človek ni človek, če nikogar ne pelje naprej. Človek ni človek, če ne spreminja, vzgaja ljudi. Človek ni človek, če ne oznanja.
Naenkrat zadenemo v silno presenetljivo dejstvo: oznanjevanje vrednot, evangelija ni samo poslanstvo duhovnikov, govornikov, vzgojiteljev, marveč izpolnitev slehernega človeka. Ker mora vsak nekomu dati življenje, ker je v naravi življenja, da raste in se deli.
Če je kdo še vedno presenečen nad tem dejstvom in se mu v srcu zbujajo pomisleki, da pač vsak ni sposoben biti starš, da nima vsakdo daru govorništva, pisanja, ustvarjanja, da ni vsakomur lahko izpostavljati se pred drugimi, na kratko, da ni vsakdo sposoben oznanjevanja, se ponuja morda še bolj presenetljiv odgovor: da človek za oznanjevanje ne potrebuje ničesar drugega kot samo svoje življenje.
Ljudem ne prinašamo in ne moremo prinesti, oznaniti nič drugega, kot samo sebe. Naše življenje, to je edino oznanilo, ki ga imamo. To je naš evangelij. Drugega nimamo. In evangelij naših otrok bo takšen, kakršnega bomo napisali s svojimi dejanji. Pa ne govorim, da moramo biti popolni. Bodimo ljudje. To bo naše najbolj trdno oznanilo, največje drevo, najbolj nagovorljiva knjiga, najlepši otrok.
Naenkrat zadenemo v silno presenetljivo dejstvo: oznanjevanje vrednot, evangelija ni samo poslanstvo duhovnikov, govornikov, vzgojiteljev, marveč izpolnitev slehernega človeka. Ker mora vsak nekomu dati življenje, ker je v naravi življenja, da raste in se deli.
Če je kdo še vedno presenečen nad tem dejstvom in se mu v srcu zbujajo pomisleki, da pač vsak ni sposoben biti starš, da nima vsakdo daru govorništva, pisanja, ustvarjanja, da ni vsakomur lahko izpostavljati se pred drugimi, na kratko, da ni vsakdo sposoben oznanjevanja, se ponuja morda še bolj presenetljiv odgovor: da človek za oznanjevanje ne potrebuje ničesar drugega kot samo svoje življenje.
Ljudem ne prinašamo in ne moremo prinesti, oznaniti nič drugega, kot samo sebe. Naše življenje, to je edino oznanilo, ki ga imamo. To je naš evangelij. Drugega nimamo. In evangelij naših otrok bo takšen, kakršnega bomo napisali s svojimi dejanji. Pa ne govorim, da moramo biti popolni. Bodimo ljudje. To bo naše najbolj trdno oznanilo, največje drevo, najbolj nagovorljiva knjiga, najlepši otrok.
Komentarji
Objavite komentar