Trije obrazi
Ni tako daleč nazaj, ko sem vam kazal veroučna spričevala in vam zatrjeval, da to ni krščanstvo. Nisem si premislil. Še vedno pravim, da je tako. Od danes podkrepljen še z Jezusovim mnenjem: »Dragi učitelj postave, če misliš, da je definicija dobrote že dobrota sama, potem se nisi naučil ničesar ...« Krščanstvo ni stvar učbenikov. Ne, je trda konkretnost: »To delaj in boš živel...« (Lk 10,28) Ali pa ga ni ...
Moje in tvoje in vsakršno krščanstvo je seveda pot. Moje in tvoje krščanstvo se vedno znova podaja na pot od Jeruzalema proti Jerihi, lahko bi rekli, da kar vsak dan ali celo večkrat na dan – da bi se preizkusilo, kolikšno moč ima v vsakdanjem življenju, kako trden je njegov korak, kako krepka njegova odločitev in kakšen obraz dobi ob srečanju s konkretno situacijo. Taki obrazi razodevajo, kdo smo v resnici.
Na splošno gre res za tri obraze, za obraze duhovnika, levita in Samarijana.
Obraz duhovnika naše krščanstvo dobi predvsem takrat, ko si ga želimo oblikovati po svoje, ko ga obrežemo tako, da je hkrati prijetno, da ne zahteva preveč od nas in da hkrati prinaša ponos in zadoščenje. To je krščanstvo, ki ima sicer čiste roke. A tudi prazne roke.
Obraz levita nosimo takrat, ko začnemo postavljati pogoje, ko imamo za svoje krščanstvo različne kategorije; ko sem kristjan, a ne kadarkoli; ko že pomagam, a ne komurkoli; ko so v mojem krščanstvu tudi stvari, ki se jih ne spodobi: ko se začnemo pred sabo opravičevati in se božati.
Kaj pa obraz Samarijana? Ponavadi si ga predstavljamo v obeh prejšnjih obrazih, le v tem ne. Tak obraz nosi človek takrat, kadar spozna, kaj pomeni »dobrota je sirota«, kadar mu je težko narediti kaj dobrega, pa to vseeno stori, kadar zmaga v težkem dvoboju sredi svojega srca. Takrat, kadar spozna, da se je za krščanstvo treba spustiti na kolena in se umazati, včasih tako močno umazati, da ne veš več, ali je to še vedno tvoje krščanstvo.
Da, te mejne točke, ki pokažejo, kaj je resnična ljubezen: biti slep in videti obenem.
P.S.: Menda je biti usmiljeni Samarijan mogoče tudi tako, da napišeš malo slabšo pridigo, pa svojo svežino in čas porabiš za nekoga, ki potrebuje predvsem tvoje bližine, ne pa besed ...
Moje in tvoje in vsakršno krščanstvo je seveda pot. Moje in tvoje krščanstvo se vedno znova podaja na pot od Jeruzalema proti Jerihi, lahko bi rekli, da kar vsak dan ali celo večkrat na dan – da bi se preizkusilo, kolikšno moč ima v vsakdanjem življenju, kako trden je njegov korak, kako krepka njegova odločitev in kakšen obraz dobi ob srečanju s konkretno situacijo. Taki obrazi razodevajo, kdo smo v resnici.
Na splošno gre res za tri obraze, za obraze duhovnika, levita in Samarijana.Obraz duhovnika naše krščanstvo dobi predvsem takrat, ko si ga želimo oblikovati po svoje, ko ga obrežemo tako, da je hkrati prijetno, da ne zahteva preveč od nas in da hkrati prinaša ponos in zadoščenje. To je krščanstvo, ki ima sicer čiste roke. A tudi prazne roke.
Obraz levita nosimo takrat, ko začnemo postavljati pogoje, ko imamo za svoje krščanstvo različne kategorije; ko sem kristjan, a ne kadarkoli; ko že pomagam, a ne komurkoli; ko so v mojem krščanstvu tudi stvari, ki se jih ne spodobi: ko se začnemo pred sabo opravičevati in se božati.
Kaj pa obraz Samarijana? Ponavadi si ga predstavljamo v obeh prejšnjih obrazih, le v tem ne. Tak obraz nosi človek takrat, kadar spozna, kaj pomeni »dobrota je sirota«, kadar mu je težko narediti kaj dobrega, pa to vseeno stori, kadar zmaga v težkem dvoboju sredi svojega srca. Takrat, kadar spozna, da se je za krščanstvo treba spustiti na kolena in se umazati, včasih tako močno umazati, da ne veš več, ali je to še vedno tvoje krščanstvo.
Da, te mejne točke, ki pokažejo, kaj je resnična ljubezen: biti slep in videti obenem.
P.S.: Menda je biti usmiljeni Samarijan mogoče tudi tako, da napišeš malo slabšo pridigo, pa svojo svežino in čas porabiš za nekoga, ki potrebuje predvsem tvoje bližine, ne pa besed ...
Komentarji
Objavite komentar