Tudi to bo minilo

Čas je za vse na tem svetu, posebno pa za človeka, neusmiljeno dejstvo. Čas, služabnik velikega Boga, ki se usede za mizo, razgrne vse, kar je v njegovi roki, in začne prebirati. Pleva pomrejo, zrnje se spravi, da rase iz njega nova in nova pšenica in spet pleva in zrnje ... In tako se odvijajo tisočletja, tisočletja, ki jih je rodilo zrnje. Za pleva pa nihče ne ve. Pa so vedno bila in vedno bodo. Ker so podlaga za zrnje.

Kako, se vam zdi, poteka to razbiranje? Temeljito, predvsem temeljito. Ta temeljitost je res neusmiljena. Vse, prav vse v mojem življenju, v mojem času mora iti skozi sito časa, skozi sito minevanja, da ostane samo tisto čisto, tisto večno v nas. Naša resnica. Naše zrnje.

Velikokrat, velikokrat se naš pogled ustavi na plevih. Seveda takrat, ko to še niso pleva. Takrat, ko je to še lepo, mlado, bohotajoče se listje. Ko uspeh rase, ko iščem ugled, ko cvetijo moči in bi rad premagal ves svet, ko zidam velike načrte, ko uživam, ko mi je vse kot pravljica. Pa so samo pleva ... Kasneje pride čas, ko to listje ovene in zakrni, ko začne tiščati kot krivda in greh, kot žalost in obup, ko me stiska kot bolezen ali kot boleča izguba, ko me zagreni kot spoznanje in razočaranje, ko me zaradi njega kot pšenico pokosi samota in sovraštvo. A tudi to so samo pleva. »Tudi to bo minilo.«

Resnica o nas in o večnem v nas pa bo svetlejša in zato naše srce bolj svobodno in naša pot bolj jasna. Zato toliko minevanja, zato toliko smrti in krvi in bolečin: da je moja odločitev lažja. Da vidim, koliko so vredna moja načela in vrednote, koliko je močna moja vera, moje upanje in kaj sem pripravljen sprejeti za ljubezen in zaradi nje.

»To se bo dogajalo, da boste pričevali zame.« (Lk 21,13) In da name ne boste pozabili. Da ne boste pozabili nase in na to, kar je večnega, neuničljivega v vas. Da boste po tem usmerjali svoje korake.

***

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)13. 11. 10, 18:43

    Zelo dobra misel - naj se dotakne čim več src!

    OdgovoriIzbriši
  2. andreja14. 11. 10, 22:47

    Zrno resnice, četudi samo eno, ti delaš življenje vredno.
    Pleve resnice, na videz nepomembno,
    nam kažeš pot do resnice.
    Resnica je ljubezen in nedoumljiva skrivnost.
    lp Andreja

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več