Preskoči na glavno vsebino

Moj Kralj, ranjen kot jaz

Če kdaj prav zares stojimo na znanem kraju, potem je to danes. Golgota. Kraj, ki ga vsaj po malem doživlja vsak človek. Kraj, kjer smo ljudje najbolj ljudje.

Vsak ima v sebi ta kraj. Kraj zasmehovanja, kraj nasprotovanja, kraj poniževanja, kraj krivde, kraj težkih besed in razočaranj, kraj človekove najmajhnosti. Kraj trpljenja.

Zakaj ta kraj? Ne bi zmogel brez njega? Nikakor.

V ta kraj mora človek stopiti, da Boga končno začne gledati kot Boga, kot svojega Odrešenika. Ne kot čudodelnika, kot političnega voditelja, ne kot filozofa, kot zvezdo, ne kot nekoga, pri katerem je dobro imeti zveze, in se mu ni dobro zameriti, niti ne kot izmišljotino. Ne. Gledati kot Boga kot Boga, ki je tam, ker ga potrebuje.

Seveda se tu sproži vprašanje, zakaj sploh potrebujem Boga. Imate prav, mnogi ga ne potrebujejo. Tudi oba razbojnika ga nista potrebovala. In vsi mimoidoči ob Golgoti. Oni so ga imeli za vse drugo, le za Boga ne, ker ga niso potrebovali. Ker so bili sami svoji kralji.

A v človekovem življenju pride čas, zagotovo pride, ko si na točki odločitve. Ponavadi je to takrat, ko izčrpamo vse svoje ideje in moči in možnosti, ko postanemo nerabni. Ko stopimo na rob smisla. Takrat pade pred človeka težko vprašanje: kam pa zdaj? Takrat človek vstopi v ta prostor, na Golgoto. Vstopi v svojo majhnost, v svojo grešnost. Stopi na svoj križ, tako kot je stopil desni razbojnik. Križ, ki si ga je sam stesal.

Z njega pa sta samo dva izhoda: ali smrt ali življenje. Smrt, apatija, če želim ostati sam, življenje, rast, če končno vzpostavim stik z Bogom. Z Bogom Odrešenikom, ki je tu poleg mene, ki je tu vedno bil. Tudi v mojih grehih, v mojih težavah, v moji samoti je tu, poleg mene, na enakem križu kot jaz. Ker brez njega ne gre. Ker brez njega ne vem, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je prav in kaj narobe. Ker je brez njega vse negotovo, vse minljivo in vse nestalno.

Samo prostor mu je treba pustiti. Prostor v mojih odločitvah, v mojih odnosih, v mojem srcu. Prostor zanj. Prostor za mojega Kralja.

***
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni20. 11. 10, 22:21

    Po napornem dnevu, sedaj lahko mirno zaspim, tudi po zaslugi vaše nedeljske misli. Še pred minuto tako sama in utrujena, sedaj , ko se mi misel seseda v srce, lahko znova ponovim:"Jezus, hvala za tvojo ljubezen."
    nočka
    Andreja

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša21. 11. 10, 15:51

    Zaradi "vseprisotnosti" v našem življenju je vredno imeti Boga za prijatelja.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)22. 11. 10, 18:49

    Naj te v napornih dneh tolaži tudi to, da tvoje pridige niso zaman. Kdaj pa kdaj je sicer res, da človeku ne "sedejo" takoj, ampak po ponovnem branju, a to je pravzaprav že OK. Morajo dati misliti! Če se že greh začne najprej v mislih, naj se še dobra dejanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več