Moj Kralj, ranjen kot jaz
Če kdaj prav zares stojimo na znanem kraju, potem je to danes. Golgota. Kraj, ki ga vsaj po malem doživlja vsak človek. Kraj, kjer smo ljudje najbolj ljudje.
Vsak ima v sebi ta kraj. Kraj zasmehovanja, kraj nasprotovanja, kraj poniževanja, kraj krivde, kraj težkih besed in razočaranj, kraj človekove najmajhnosti. Kraj trpljenja.
Zakaj ta kraj? Ne bi zmogel brez njega? Nikakor.
V ta kraj mora človek stopiti, da Boga končno začne gledati kot Boga, kot svojega Odrešenika. Ne kot čudodelnika, kot političnega voditelja, ne kot filozofa, kot zvezdo, ne kot nekoga, pri katerem je dobro imeti zveze, in se mu ni dobro zameriti, niti ne kot izmišljotino. Ne. Gledati kot Boga kot Boga, ki je tam, ker ga potrebuje.
Seveda se tu sproži vprašanje, zakaj sploh potrebujem Boga. Imate prav, mnogi ga ne potrebujejo. Tudi oba razbojnika ga nista potrebovala. In vsi mimoidoči ob Golgoti. Oni so ga imeli za vse drugo, le za Boga ne, ker ga niso potrebovali. Ker so bili sami svoji kralji.
A v človekovem življenju pride čas, zagotovo pride, ko si na točki odločitve. Ponavadi je to takrat, ko izčrpamo vse svoje ideje in moči in možnosti, ko postanemo nerabni. Ko stopimo na rob smisla. Takrat pade pred človeka težko vprašanje: kam pa zdaj? Takrat človek vstopi v ta prostor, na Golgoto. Vstopi v svojo majhnost, v svojo grešnost. Stopi na svoj križ, tako kot je stopil desni razbojnik. Križ, ki si ga je sam stesal.
Z njega pa sta samo dva izhoda: ali smrt ali življenje. Smrt, apatija, če želim ostati sam, življenje, rast, če končno vzpostavim stik z Bogom. Z Bogom Odrešenikom, ki je tu poleg mene, ki je tu vedno bil. Tudi v mojih grehih, v mojih težavah, v moji samoti je tu, poleg mene, na enakem križu kot jaz. Ker brez njega ne gre. Ker brez njega ne vem, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je prav in kaj narobe. Ker je brez njega vse negotovo, vse minljivo in vse nestalno.
Samo prostor mu je treba pustiti. Prostor v mojih odločitvah, v mojih odnosih, v mojem srcu. Prostor zanj. Prostor za mojega Kralja.
***
Vsak ima v sebi ta kraj. Kraj zasmehovanja, kraj nasprotovanja, kraj poniževanja, kraj krivde, kraj težkih besed in razočaranj, kraj človekove najmajhnosti. Kraj trpljenja.
Zakaj ta kraj? Ne bi zmogel brez njega? Nikakor.
V ta kraj mora človek stopiti, da Boga končno začne gledati kot Boga, kot svojega Odrešenika. Ne kot čudodelnika, kot političnega voditelja, ne kot filozofa, kot zvezdo, ne kot nekoga, pri katerem je dobro imeti zveze, in se mu ni dobro zameriti, niti ne kot izmišljotino. Ne. Gledati kot Boga kot Boga, ki je tam, ker ga potrebuje.
Seveda se tu sproži vprašanje, zakaj sploh potrebujem Boga. Imate prav, mnogi ga ne potrebujejo. Tudi oba razbojnika ga nista potrebovala. In vsi mimoidoči ob Golgoti. Oni so ga imeli za vse drugo, le za Boga ne, ker ga niso potrebovali. Ker so bili sami svoji kralji.
A v človekovem življenju pride čas, zagotovo pride, ko si na točki odločitve. Ponavadi je to takrat, ko izčrpamo vse svoje ideje in moči in možnosti, ko postanemo nerabni. Ko stopimo na rob smisla. Takrat pade pred človeka težko vprašanje: kam pa zdaj? Takrat človek vstopi v ta prostor, na Golgoto. Vstopi v svojo majhnost, v svojo grešnost. Stopi na svoj križ, tako kot je stopil desni razbojnik. Križ, ki si ga je sam stesal.Z njega pa sta samo dva izhoda: ali smrt ali življenje. Smrt, apatija, če želim ostati sam, življenje, rast, če končno vzpostavim stik z Bogom. Z Bogom Odrešenikom, ki je tu poleg mene, ki je tu vedno bil. Tudi v mojih grehih, v mojih težavah, v moji samoti je tu, poleg mene, na enakem križu kot jaz. Ker brez njega ne gre. Ker brez njega ne vem, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je prav in kaj narobe. Ker je brez njega vse negotovo, vse minljivo in vse nestalno.
Samo prostor mu je treba pustiti. Prostor v mojih odločitvah, v mojih odnosih, v mojem srcu. Prostor zanj. Prostor za mojega Kralja.
***
Po napornem dnevu, sedaj lahko mirno zaspim, tudi po zaslugi vaše nedeljske misli. Še pred minuto tako sama in utrujena, sedaj , ko se mi misel seseda v srce, lahko znova ponovim:"Jezus, hvala za tvojo ljubezen."
OdgovoriIzbrišinočka
Andreja
Zaradi "vseprisotnosti" v našem življenju je vredno imeti Boga za prijatelja.
OdgovoriIzbrišiNaj te v napornih dneh tolaži tudi to, da tvoje pridige niso zaman. Kdaj pa kdaj je sicer res, da človeku ne "sedejo" takoj, ampak po ponovnem branju, a to je pravzaprav že OK. Morajo dati misliti! Če se že greh začne najprej v mislih, naj se še dobra dejanja.
OdgovoriIzbriši