Če ni vstajenja ...
Ni vstajenja, pravijo saduceji.
Oglašajo se kot dvom, kot velikanski dvom, ki se vzdigne pred Jezusa v velikem tednu, tik pred tem, ko izbere žrtev, ko izbere ljubezen. Kot da bi mu hotel prišepniti, da se ne splača. Da je toliko in toliko ljudi, ki bodo šli brezbrižno mimo križa, da jih je toliko, ki se bodo posmehovali njegovi naivnosti, če že ne neumnosti, da jih je toliko, ki ne vidijo in ne bodo videli. Nikoli.
Ni vstajenja, pravijo saduceji. Ne splača se odločiti, ne splača se tvegati. Ni nikakršne garancije. Nikakršne gotovosti, da to ni zaman, da ni obsojeno na propad.
Če me ta saducejski dvom prepriča, da se ne splača, potem se moje življenje sesuje kot hišica iz kart. Naenkrat ni ničesar, za kar bi se splačalo truditi, ničesar, kar bi mi dajalo upanja in veselja, ničesar, kar bi me opogumljalo, ničesar, česar se ne bi bal. Naenkrat je vse samo strah, vse samota in zapuščenost. Če ni ničesar onkraj smrti, potem tudi ni življenja. Samo počasno umiranje, nič življenja.
Začutite to, kadar gledate v svet? Saduceji so glasovi današnjega sveta, sveta, ki je razočaran nad samim sabo in dvomi v vse dobro, predvsem pa v njegovo smiselnost. Ker je prenehal iskati prihodnost in se je zasvojil s sedanjostjo: ker se je odločil za hipno srečo in ničen napor.
Pred to dilemo stoji tudi Jezus. In ve: če računam nase, ne bom zmogel. Samo dvoje izbir je torej: da verjamem sebi in svojim očem ali da verjamem Ljubezni.
Na tem stojita življenje in smrt, smisel in nesmisel, sedanjost in prihodnost. Na moji odločitvi. Na moji veri: je vstajenje ali ga ni?
***
Oglašajo se kot dvom, kot velikanski dvom, ki se vzdigne pred Jezusa v velikem tednu, tik pred tem, ko izbere žrtev, ko izbere ljubezen. Kot da bi mu hotel prišepniti, da se ne splača. Da je toliko in toliko ljudi, ki bodo šli brezbrižno mimo križa, da jih je toliko, ki se bodo posmehovali njegovi naivnosti, če že ne neumnosti, da jih je toliko, ki ne vidijo in ne bodo videli. Nikoli.
Če me ta saducejski dvom prepriča, da se ne splača, potem se moje življenje sesuje kot hišica iz kart. Naenkrat ni ničesar, za kar bi se splačalo truditi, ničesar, kar bi mi dajalo upanja in veselja, ničesar, kar bi me opogumljalo, ničesar, česar se ne bi bal. Naenkrat je vse samo strah, vse samota in zapuščenost. Če ni ničesar onkraj smrti, potem tudi ni življenja. Samo počasno umiranje, nič življenja.
Začutite to, kadar gledate v svet? Saduceji so glasovi današnjega sveta, sveta, ki je razočaran nad samim sabo in dvomi v vse dobro, predvsem pa v njegovo smiselnost. Ker je prenehal iskati prihodnost in se je zasvojil s sedanjostjo: ker se je odločil za hipno srečo in ničen napor.
Pred to dilemo stoji tudi Jezus. In ve: če računam nase, ne bom zmogel. Samo dvoje izbir je torej: da verjamem sebi in svojim očem ali da verjamem Ljubezni.
Na tem stojita življenje in smrt, smisel in nesmisel, sedanjost in prihodnost. Na moji odločitvi. Na moji veri: je vstajenje ali ga ni?
***
Dobro razmišljanje. Na vprašanja, ki jih sproži v nas (če si jih upamo sami sebi zastaviti, seveda), pa bo moral odgovoriti vsak sam. Nihče se ne more izogniti tisti znameniti izbiri: Bog ali nič, Vsak mora na nekaj od tega staviti.
OdgovoriIzbrišiŠe leto dni nazaj sem se kujala od kod so prišla vsa ta leta, kar 40 se jih je nabralo, morala sem si priznati, da nisem več frklja. Po pravici povedano nisem živela življenja frklje. Strah, razmišljanja , da sem mogoče na pol življenja,... Danes nič več, sedaj razumem odgovor na tisto prelomnico, ki je bila zame moreča. Odgovor je sladek, vsak dan pa sem bližje dnevu mojega vstajenja...in rečem si:"Življenje je kljub vsemu lepo" Ne bojim se več prelomnic, nobenih,...
OdgovoriIzbrišiAnonimni, vaša razmišljanja so čudovita.
OdgovoriIzbrišiPopoldan sem dan preživela v samostanu - kapeli Klaris v Stari Gorici, zamislila sem se nad spokojnostjo , mirom, ... ko vstopiš v kapelo, veš po kaj si prišel, ni te sram, četudi bi zagledal šefa, soseda, znanca,... Tam krinke padejo , morda je to še najboljši približek
stanju , ki bo v večnosti. O tem sem razmišljala , o odgovoru, ki so ga dobili Saduceji.
lp Andreja
Zahvalni dan gre proti koncu, a še je čas, da se ti zahvalim za vse prelepe misli, ki nam jih naklanjaš, da nas pomirjajo, navdihujejo in vodijo.
OdgovoriIzbrišiHvala!
TT