Preskoči na glavno vsebino

Če ni vstajenja ...

Ni vstajenja, pravijo saduceji.

Oglašajo se kot dvom, kot velikanski dvom, ki se vzdigne pred Jezusa v velikem tednu, tik pred tem, ko izbere žrtev, ko izbere ljubezen. Kot da bi mu hotel prišepniti, da se ne splača. Da je toliko in toliko ljudi, ki bodo šli brezbrižno mimo križa, da jih je toliko, ki se bodo posmehovali njegovi naivnosti, če že ne neumnosti, da jih je toliko, ki ne vidijo in ne bodo videli. Nikoli.

Ni vstajenja, pravijo saduceji. Ne splača se odločiti, ne splača se tvegati. Ni nikakršne garancije. Nikakršne gotovosti, da to ni zaman, da ni obsojeno na propad.

Če me ta saducejski dvom prepriča, da se ne splača, potem se moje življenje sesuje kot hišica iz kart. Naenkrat ni ničesar, za kar bi se splačalo truditi, ničesar, kar bi mi dajalo upanja in veselja, ničesar, kar bi me opogumljalo, ničesar, česar se ne bi bal. Naenkrat je vse samo strah, vse samota in zapuščenost. Če ni ničesar onkraj smrti, potem tudi ni življenja. Samo počasno umiranje, nič življenja.

Začutite to, kadar gledate v svet? Saduceji so glasovi današnjega sveta, sveta, ki je razočaran nad samim sabo in dvomi v vse dobro, predvsem pa v njegovo smiselnost. Ker je prenehal iskati prihodnost in se je zasvojil s sedanjostjo: ker se je odločil za hipno srečo in ničen napor.

Pred to dilemo stoji tudi Jezus. In ve: če računam nase, ne bom zmogel. Samo dvoje izbir je torej: da verjamem sebi in svojim očem ali da verjamem Ljubezni.

Na tem stojita življenje in smrt, smisel in nesmisel, sedanjost in prihodnost. Na moji odločitvi. Na moji veri: je vstajenje ali ga ni?

***
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)6. 11. 10, 17:29

    Dobro razmišljanje. Na vprašanja, ki jih sproži v nas (če si jih upamo sami sebi zastaviti, seveda), pa bo moral odgovoriti vsak sam. Nihče se ne more izogniti tisti znameniti izbiri: Bog ali nič, Vsak mora na nekaj od tega staviti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni7. 11. 10, 21:39

    Še leto dni nazaj sem se kujala od kod so prišla vsa ta leta, kar 40 se jih je nabralo, morala sem si priznati, da nisem več frklja. Po pravici povedano nisem živela življenja frklje. Strah, razmišljanja , da sem mogoče na pol življenja,... Danes nič več, sedaj razumem odgovor na tisto prelomnico, ki je bila zame moreča. Odgovor je sladek, vsak dan pa sem bližje dnevu mojega vstajenja...in rečem si:"Življenje je kljub vsemu lepo" Ne bojim se več prelomnic, nobenih,...

    OdgovoriIzbriši
  3. andreja7. 11. 10, 21:47

    Anonimni, vaša razmišljanja so čudovita.
    Popoldan sem dan preživela v samostanu - kapeli Klaris v Stari Gorici, zamislila sem se nad spokojnostjo , mirom, ... ko vstopiš v kapelo, veš po kaj si prišel, ni te sram, četudi bi zagledal šefa, soseda, znanca,... Tam krinke padejo , morda je to še najboljši približek
    stanju , ki bo v večnosti. O tem sem razmišljala , o odgovoru, ki so ga dobili Saduceji.

    lp Andreja

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni7. 11. 10, 23:40

    Zahvalni dan gre proti koncu, a še je čas, da se ti zahvalim za vse prelepe misli, ki nam jih naklanjaš, da nas pomirjajo, navdihujejo in vodijo.
    Hvala!
    TT

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več