Tako bo kot v Noetovih dneh ...
Pravzaprav se v teh »Noetovih« dneh vidi vsa zgodovina človeštva. Vedno razpeta med tem, da bi se oprla na edino gotovost, ki je gotova, to je sedanji trenutek, in med svojimi sanjami, željami, načrti. Vedno razpeta med »danes« in »jutri«, med tem, kar imam v roki, in tem, kar si želim, da bi prišlo vanjo.
Človek vedno veliko sanja. Vedno ima polno načrtov, polne sobane želja in hrepenenja. Vedno si nekaj želimo. Vedno nekaj pričakujemo. To je človek. To ga dela človeka. Zaradi tega je takšen, kakršen je: zaradi prihodnosti je človek res človek. Zaradi prihodnosti se mu splača biti človek, kar pomeni delati, ustvarjati, pomagati, upati, ljubiti, živeti.
A marsikomu se to v realnosti ne zdi verjetno. Ne zdi se gotovo. Ker res ni. A tu se šele začne tragika teh »Noetovih« dni. Ker ni gotovo, ne živimo več prihodnosti, in si s tem niti ne damo priložnosti, da bi lahko bila takšna, kakršna bi bila. Uničujemo si prihodnost, uničujemo tudi sedanjost. Kajti prihodnosti ni brez sedanjosti in ne sedanjosti brez prihodnosti. Zamenjujemo hojo za srečo z begom pred življenjem.
A samo v sedanjem trenutku si lahko srečen. Samo danes si lahko položiš temelje za srečo v prihodnosti. Danes moraš živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, da boš jutri preživel. Danes moraš ljubiti, da boš lahko ljubil tudi jutri. In hkrati: če gledaš na jutri, boš delal nekaj večnega, se boš trudil biti dober, boš imel dovolj poguma za vztrajnost v teži današnjega dneva. Danes si lahko srečen, če upaš, da boš srečen tudi v prihodnje. (prim. A. Trstenjak, Po sledeh človeka, 285-289)
In »biti buden« pomeni prav to: vztrajati na tem, da si človek, ne pozabiti tega in se temu ne odpovedati, tega ne zanemariti niti za trenutek svojega življenja. Verjamem, da je to edina pot, na katero lahko stavi človek, da ga ne preseneti tisti zadnji dan: živeti svoje življenje kot pot do prihodnje sreče. Živeti svoj danes, živeti to, kar se mi danes dogaja, za jutri, za to, kar me čaka, kar si želim. Živeti svoj dan zato, da bom jutri drugačen kot danes.
Ravno ta razpetost, včasih tako težavna, ohranja tisto človeško v nas. In Bog pričakuje od nas samo to, da smo ljudje. Da živimo, da s človekom ravnamo kot ljudje. Človeškost torej, nič drugega. Ker je prav v človeškost stopil tudi Bog. Zato. Prav zato. Da bi namreč ta človekov poklic dokončno posvetil in mu dal novo pot, nov smisel. Smisel, ker je večno.
Pravzaprav se v teh »Noetovih« dneh vidi vsa zgodovina človeštva. Vedno razpeta med tem, da bi se oprla na edino gotovost, ki je gotova, to je sedanji trenutek, in med svojimi sanjami, željami, načrti. Vedno razpeta med »danes« in »jutri«, med tem, kar imam v roki, in tem, kar si želim, da bi prišlo vanjo.
Človek vedno veliko sanja. Vedno ima polno načrtov, polne sobane želja in hrepenenja. Vedno si nekaj želimo. Vedno nekaj pričakujemo. To je človek. To ga dela človeka. Zaradi tega je takšen, kakršen je: zaradi prihodnosti je človek res človek. Zaradi prihodnosti se mu splača biti človek, kar pomeni delati, ustvarjati, pomagati, upati, ljubiti, živeti.
A marsikomu se to v realnosti ne zdi verjetno. Ne zdi se gotovo. Ker res ni. A tu se šele začne tragika teh »Noetovih« dni. Ker ni gotovo, ne živimo več prihodnosti, in si s tem niti ne damo priložnosti, da bi lahko bila takšna, kakršna bi bila. Uničujemo si prihodnost, uničujemo tudi sedanjost. Kajti prihodnosti ni brez sedanjosti in ne sedanjosti brez prihodnosti. Zamenjujemo hojo za srečo z begom pred življenjem.
A samo v sedanjem trenutku si lahko srečen. Samo danes si lahko položiš temelje za srečo v prihodnosti. Danes moraš živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, da boš jutri preživel. Danes moraš ljubiti, da boš lahko ljubil tudi jutri. In hkrati: če gledaš na jutri, boš delal nekaj večnega, se boš trudil biti dober, boš imel dovolj poguma za vztrajnost v teži današnjega dneva. Danes si lahko srečen, če upaš, da boš srečen tudi v prihodnje. (prim. A. Trstenjak, Po sledeh človeka, 285-289)
In »biti buden« pomeni prav to: vztrajati na tem, da si človek, ne pozabiti tega in se temu ne odpovedati, tega ne zanemariti niti za trenutek svojega življenja. Verjamem, da je to edina pot, na katero lahko stavi človek, da ga ne preseneti tisti zadnji dan: živeti svoje življenje kot pot do prihodnje sreče. Živeti svoj danes, živeti to, kar se mi danes dogaja, za jutri, za to, kar me čaka, kar si želim. Živeti svoj dan zato, da bom jutri drugačen kot danes.
Ravno ta razpetost, včasih tako težavna, ohranja tisto človeško v nas. In Bog pričakuje od nas samo to, da smo ljudje. Da živimo, da s človekom ravnamo kot ljudje. Človeškost torej, nič drugega. Ker je prav v človeškost stopil tudi Bog. Zato. Prav zato. Da bi namreč ta človekov poklic dokončno posvetil in mu dal novo pot, nov smisel. Smisel, ker je večno.
Komentarji
Objavite komentar