Vsa lepa si, Marija, vsa lepa si

Spomnim se tistih dni, ko nam je mati zamesila kruh. Spomnim se, kako je po hiši prijetno zadišalo in smo vsi komaj čakali, kdaj bomo lahko odtrgali košček od še prevročega kruha in ga s slastjo pojedli.

Spomnim se tistih dni. Mati nikdar ni bila tako lepa kot tedaj, ko nam je mesila kruh. Pa čeprav jo je oblival pôt in je bila oblečena v revno obleko. Ne, nikakor ne bi spadala na naslovnico kake revije. A v njej je bilo nekaj tako lepega …

Pravzaprav ne vem, kaj. Morda ravno to, da je prav v teh vsakdanjih kretnjah izražala, kaj v resnici nosi v sebi. Ko je mesila kruh, je vanj podajala besede, nežnost, ljubezen, milino, pa tudi svoj trud s tem kruhom … potila se je, ko ga je mesila. Ni bilo lahko. Pa ga je vendar zamesila …

Ta kruh smo bili mi, ki smo ga čakali, da pride iz peči.

V nas je polagala svoj zgled, ki je bil v njenih dejanjih. Ker nam ni dajala samo besed, zato je bila tako lepa. Ker smo lahko jedli iz njenih dejanj, skrbi, trpljenja … pa tudi veselja.

Moja mati … Marija. Ne, nikakor niso bile samo besede, kar si odgovorila Bogu. Tvoj »zgodi se« je visel v dejanjih tvojega celotnega življenja. Od menjavanja umazanih plenic do držanja mrtvega sina v naročju. Tudi ti si mesila kruh. Zato si tako lepa.

Marija, vsa lepa si, ker si polna upanja, veselja. Marija, lepa si, ker v tebi vedno najdemo zaupanje in smisel. Marija, lepa si, ker si dobra. Ker svojega obraza nisi posula s pudrom, ampak s trudom in ljubeznijo.

Najbolj pa si lepa, ker tega kruha, ki si ga pekla z življenjem, nisi pojedla sama, ampak si nam ga dala, naj ga jemo.

Ta Marijin praznik je praznik lepote. Ne lepote, ki jo vidijo bleščeče reklame in naslovnice revij, tudi ne lepote, ki se zriše v potezah obraza ali telesa, ampak lepote, v kateri se zarišejo poteze srca.

Vsaj v čem se te lepote lahko učimo. Učimo se je vsak dan, v vsakem srečanju se lepšamo ali postajamo grši.

Tudi mi kdaj pa kdaj zamesímo kruh. Ne zato, da bi nas ljudje hvalili. Zamesímo ga preprosto zato, ker ga ljudje potrebujejo. Ker potrebujejo naših sposobnosti, naše pozornosti, našega časa. Predvsem časa. In ne skrbimo, če bo zato potrebno veliko truda; če bo treba potočiti veliko potu. Saj veste, da imamo radi, kar je lepo.

Najlepši pa je materin obraz, kadar mesi kruh.