Biti ... tvegati
Hvalevredno, tole Jožefovo dejanje, kajne? Naredil je res nekaj plemenitega ... V svoji veliki dilemi, ko se je kar od nekod pojavil otrok pod srcem njegove zaročenke, se je bil pripravljen v svoji veliki ljubezni do Marije njej raje odpovedati, kot pa da bi jo (kar bi bilo po pravilih) prepustil sramoti in kamenjanju.
Toda pri svetem Jožefu ne cenim toliko tega njegovega plemenitega dejanja , temveč ga veliko bolj spoštujem zaradi dejstva, ki je sledilo po tem. Namreč to, da je spremenil svoje mnenje in svojo odločitev in sprejel nekaj, kar se mu je še pred nekaj trenutki zdelo nespametno in skorajda noro. Upal si je prevzeti vso negotovost, ki mu jo v družbi prinaša noseča žena. Upal si je spremeniti zgodovino zaradi Božjega posega v njegovo življenje. Zato ga tako cenim.
In to niso stvari, ki bi bile odmaknjene v smetišče zgodovine. Takšne odločitve so pomaknjene tudi v naš čas, v naše dneve in korake.
Gre za stvari, v katere se težko podamo. Stvari, v katere dvomimo, da so pravilne, pa čeprav nam nekaj globoko v sebi pravi, da bi jih morali izbrati. Težko jih naredimo le, ker se bojimo pasti. Ker se bojimo biti ranljivi. Tudi Jožef se je bal. Toda poglejte: če ne bi tvegal, da je to resnično pravilna pot, je vprašanje, kako bi se potem odvijalo naše odrešenje. Naša pot k sreči.
Morda se nam zdi, da pač naše odločitve niso pomembne. Aa, to pa ne! Od odločitve vsakega človeka je odvisno, kako se bo sukal svet in čas okrog nas. Zato ni zanemarljivo, kako se odločamo, kakšen svet gradimo. Po nas lahko prihaja ali pa ne prihaja Bog v ta svet. Po naših korakih Bog postaja »Bog z nami.« Mu torej pustimo, da hodi z nami? Ali gremo raje svojo pot, v nasprotno smer?
Ne bojmo se tvegati. Vse osebe, ki jih bomo srečevali v prihodnjih prazničnih dneh, so si upale tvegati. Zaupati v Božje odločitve, pa četudi so se zdele še tako nemogoče in neverjetne. In nazadnje se je izkazalo, da so bile še kako prave. Da je čisto sliko videlo Božje in ne človeško oko.
Komentarji
Objavite komentar