Še eno čakanje ...

Ko vam rečem »čakanje«, večina med vami dolgočasno povesi oči, saj se spomni na tisto mučno preživljanje časa v vrsti pred rdečim semaforjem, pred blagajno v trgovini ali na železniški postaji.

Čakanje, da, vse preveč ga je v našem življenju. In spet čakanje. Čakanje nate, Gospod?

Naj bo torej ta naš advent takšne vrste čakanje?

Lahko je. Lahko čakamo, da ga bo čimprej konec, da bomo že odrajžali ta »veseli december« in da se spet vrnemo v stare tirnice. Toda kaj pusti v nas tako čakanje? Samo olajšanje, da končno spet lahko pohodim plin in oddrvim po novih kilometrih neopaženih lepot.

Je torej potrebno čakati drugače? Da. Toda kako?

Tako kakor nam svetuje Jezus. Kako? V strahu pred tem, da nas pohodi smrt? V negotovosti, ker nimamo pojma, kdaj bo prišel ta dan? Ne. Pač pa v »aktivnem« čakanju.

Čakajoči v tem »položaju« ne drži križem rok. Ne vda se v usodo. Tisti, ki tako čaka, dela, rase, gradi svoje življenje; si prizadeva, upa … in hkrati nikdar ne pozabi, da vsega tega ne dela za minljive zemeljske šotore, ampak za nekaj trajnega. Če pa dela tako, potem kmalu odpadejo skrbi, ki nimajo zveze z večnim.

Ko ne bomo obteženi s tem, kaj moramo pojesti, kako biti oblečeni, kakšen avto vozimo in kako debelo denarnico imamo, ko si bomo prizadevali za pomembnejše, bistvene stvari, takrat bomo lahko opazili, ali se bliža potop. Oči bomo imeli na tem, kar je za naše življenje res vredno: na ljudeh okoli nas in na odnosih z njimi. Takrat bomo vedeli, kaj je potrebno popraviti na ladji, da preživi potop – kaj je potrebno popraviti v svojem življenju, da bo vzdržalo stiske in težave do tistega … pomembnega dne.

Samo majhen namig: ko čakamo v vrsti pred semaforjem, poglejmo tudi na drevesa ob poti, na sončni vzhod, na človeka. Ne samo dejansko. Tudi v našem življenju poglejmo kdaj stvari, ki so nam ob poti. Morda nam želijo povedati kaj posebnega …