Kamor spadam

Ob tem tako znanem dogajanju po Jezusovem rojstvu se počasi odpravimo nekam globoko, nekam notri se umaknemo. In začnemo gledati to tožno zgodbo povsem drugače – kakor v ogledalu. Da, tako se dogaja meni in moji družini. Kakor se je dogajalo z Jožefom in Marijo z malim Jezusom v naročju, tako se dogaja z mojo družino.

Toliko stvari ji streže po življenju. Toliko dejavnikov skuša ukrasti nekaj, kar je samo družinskega – in to, kar ji daje življenje. Glej, iz dneva v dan se nad našo družino spušča meč, da bi jo razbil in razdelil. Saj jih poznate, te meče, ki visijo nad mojo družino: pomanjkanje časa, egoizem in zapiranje vase in denar in nočno življenje in ... še mnogo jih je.

In je potrebno bežati ... Kam? Le kam? Človek bi zbežal k vplivnim sorodnikom; človek bi se zatekel k nekomu, ki bi ga s svojo oblastjo odkupil. In prav se nam zdi – rešiti, kar se rešiti da, kolikor je mogoče brez pretresov, čimbolj potihem in s čim manj žrtvami. Človeške oči s človeškimi rešitvami. Zato gremo pred TV, zato kupimo kako novotarijo, da pridobimo na priljubljenosti, zato gremo v hrupno glasbo ... da pozabimo ... da vse te meče preprosto pometemo pod preprogo ... ki se počasi luknja ... in bode. In mi stečemo v naročje Herodu: smejočemu, bleščeče opravljenemu Herodu.

Božja rešitev je težja: podati se v Egipt, v znamenje sužnosti, trpljenja. Soočiti se v puščavi s svojo družino in s samim seboj. Soočiti se z napakami in svojo človeškostjo. To je trpljenje.

In vendar je v tem rešitev. Iti SKUPAJ po težki poti, do katere slejkoprej pride vsaka družina.

Zakaj je tako, ne vem. Je pa jasno, da nas Bog pošlje na točno določen kraj, da bi spet odkrili, kdo je naša družina. Ne gremo sami tja. On gre z nami, to je treba vedeti. Da bi se našli in se potem vrnili na točno določeno mesto, kamor naša družina resnično spada – v moj in tvoj Nazaret.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več