Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno. Takrat se začne težava. 

In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja, seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve, daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18) 

»On pa je govóril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) O srcu, ki lahko tudi zelo hitro postane tržnica idej, mnenj, prepričanj, ki se jih »naučimo«, jih za svoje kupimo in prevzamemo v svetu, v katerem živimo. Tako nam povsem zlahka neka stvar, tudi če je ne maramo, tudi če se nam sprva upira in gnusi, postane nekaj običajnega. Dovolj je že, da vidimo, da vsi tako delajo, dovolj, da nam nekdo dolgo časa govori iste slabe stvari, navadimo se jih, prevzamemo jih za svoje in nazadnje sploh ne vemo, zakaj nekaj počnemo. 

Srce je tržnica, ki jo je treba kar naprej čistiti, da bi spet postala tempelj, svet kraj, v katerem gojimo najdragocenejše svojega življenja in delovanja. Tako, da vase spustimo Jezusovo besedo. Z njo najlažje nekaj prepoznamo za zlo, z njo najbolje pazimo, da nam zlo ne postane nekaj normalnega, tudi če vsi tako delajo, smo se tedaj sposobni od zla distancirati in ga pred sabo obsoditi. 

Zato je potrebno tako pogosto povedati eno in isto, zato je treba k spovedi in tam vsakič znova, tudi če vemo, da bomo to še ponavljali, reči: »To je nekaj slabega in tega nočem početi.« Obsoditi zlo je treba, da ne bi nekega dne – ne da bi se zavedali – začeli počenjati zlo, misleč, da je to nekaj dobrega. Ker nam je to pač postalo nekaj normalnega. 

Ostati občutljiv, to je tisto, kar v nas še ohranja človeškost in svetost. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19)