Preskoči na glavno vsebino

Kdo bi veroval kristjanom?

Če ne bi bili kristjani, bi verovali kristjanom?

Pomislite pošteno. Kakšen bi moral biti človek, ki bi mu verjeli, da ljubezen premaguje sovraštvo in da življenje premaguje smrt? Da je nekdo, ki je bil mrtev, zaradi ljubezni oživel?

Težko, kajne? Vprašanje je podobno tistemu, zakaj apostol Tomaž ni veroval svojim tovarišem. Zaklenjeni so bili v svoje prostore, namesto s to novico stopili na ulice, v svoja vsakdanja življenja. Zato jim ni verjel. Nihče ne potrebuje Kristusa cerkva in zaprtih sob, temveč Kristusa ulic, po katerih se vozimo, Kristusa pisarn, v katerih delamo, Kristusa zavoda za brezposelne, Kristusa bolnišnic, Kristusa pijane mladine in tako naprej. Kristusa, ki je vstal tako zame, kot tudi zanje, ki ne verjamejo več v življenje. Ker vera v vstalega Kristusa, ki premaguje strah in smrt, naravnost zahteva, da se osvobodimo spon strahu in skrbi, v katerih smo bili uklenjeni. Ne da pozabimo vsakdanjost vključno z njenimi težavami in se delamo, kot da živimo nekje izven tega sveta, temveč da svojo vsakdanjost gledamo kot vsakdanjost, sredi katere živi vstali Kristus. Drugače rečeno: da nam vera v njegovo vstajenje daje poguma, da bomo z njim, ki živi in ima moč nad zlom in smrtjo, tudi težavam navkljub premagali zlo in smrt našega življenja. V nas in izven nas.

Seveda se ne slepim. Vera ni takšna stvar, da bi se končala z enim samim trenutkom, ko smo začutili prisotnost vstalega Jezusa v našem življenju in bi popolnoma preobrnila naše življenje. Velika noč in velikonočna vera ni stvar enega takšnega dneva. Vsako leto ponovno delamo velikonočno pot, ker jo je treba vedno znova delati, ne le enkrat letno, temveč vedno, vsak dan, večkrat na dan. Iskati dokaze, da Jezus živi in da me rešuje. Padati v dvome in negotovost, da so nas potegnili za nos, da to morda sploh ni res. Toda to je tudi potrebno. Da bi bila naša vera življenjska, predvsem pa, da bi bila naša. Za to pa je potrebno ne samo, da golo ponavljamo besede, ki smo jih slišali od drugih, temveč iskati, iskati, iskati. Ne biti zadovoljen s preprostimi rešitvami. Da bo moja vera potem res zgrajena na tem, kar živim, in da bo zato lahko tudi preživela to, kar jaz živim, da bo zmagovala to, s čimer se borim.

Kajti človek je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora skrivnostno vstajenje vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem trenutku, ki je resnica o njegovi prihodnosti.

Da bi tudi podvomil, če je treba. Saj dvom ni slaba stvar. V našo ustaljeno rutino namreč zaseje seme za novost, tudi za novo vero, trdnejšo in krepkejšo od prejšnje. Prisili nas, da v svojem vsakdanjiku poiščemo razloge za upanje, za vztrajanje, razloge, da ostanemo to, kar smo, in razloge veselja. Da s tem iskanjem ponovno zaživimo in srečamo tisto, kar oznanja velika noč: da življenje vedno najde svojo pot. Da življenje vedno zmaga.

Zato se ne bojmo dvomov. Bojmo se apatije.

Komentarji

  1. Prišel je čas, da začnemo govoriti o veselju, ki ga doživljamo, če/ko verujemo. Vera rojeva življenje in
    ljubezni dodaja seme večnosti. Če verujem, sem bolj živ/a in zdrav/a. Verovati pomeni uživati lepoto življenja Vera je dar. Lepo je živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa/verjame vate. Veselimo se življenja. Resnično se lahko imamo radi, če živimo in ljubimo v svobodi, ki nam je podarjena.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n