Kdo bi veroval kristjanom?
Če ne bi bili kristjani, bi verovali kristjanom?
Pomislite pošteno. Kakšen bi moral biti človek, ki bi mu verjeli, da ljubezen premaguje sovraštvo in da življenje premaguje smrt? Da je nekdo, ki je bil mrtev, zaradi ljubezni oživel?
Težko, kajne? Vprašanje je podobno tistemu, zakaj apostol Tomaž ni veroval svojim tovarišem. Zaklenjeni so bili v svoje prostore, namesto s to novico stopili na ulice, v svoja vsakdanja življenja. Zato jim ni verjel. Nihče ne potrebuje Kristusa cerkva in zaprtih sob, temveč Kristusa ulic, po katerih se vozimo, Kristusa pisarn, v katerih delamo, Kristusa zavoda za brezposelne, Kristusa bolnišnic, Kristusa pijane mladine in tako naprej. Kristusa, ki je vstal tako zame, kot tudi zanje, ki ne verjamejo več v življenje. Ker vera v vstalega Kristusa, ki premaguje strah in smrt, naravnost zahteva, da se osvobodimo spon strahu in skrbi, v katerih smo bili uklenjeni. Ne da pozabimo vsakdanjost vključno z njenimi težavami in se delamo, kot da živimo nekje izven tega sveta, temveč da svojo vsakdanjost gledamo kot vsakdanjost, sredi katere živi vstali Kristus. Drugače rečeno: da nam vera v njegovo vstajenje daje poguma, da bomo z njim, ki živi in ima moč nad zlom in smrtjo, tudi težavam navkljub premagali zlo in smrt našega življenja. V nas in izven nas.
Seveda se ne slepim. Vera ni takšna stvar, da bi se končala z enim samim trenutkom, ko smo začutili prisotnost vstalega Jezusa v našem življenju in bi popolnoma preobrnila naše življenje. Velika noč in velikonočna vera ni stvar enega takšnega dneva. Vsako leto ponovno delamo velikonočno pot, ker jo je treba vedno znova delati, ne le enkrat letno, temveč vedno, vsak dan, večkrat na dan. Iskati dokaze, da Jezus živi in da me rešuje. Padati v dvome in negotovost, da so nas potegnili za nos, da to morda sploh ni res. Toda to je tudi potrebno. Da bi bila naša vera življenjska, predvsem pa, da bi bila naša. Za to pa je potrebno ne samo, da golo ponavljamo besede, ki smo jih slišali od drugih, temveč iskati, iskati, iskati. Ne biti zadovoljen s preprostimi rešitvami. Da bo moja vera potem res zgrajena na tem, kar živim, in da bo zato lahko tudi preživela to, kar jaz živim, da bo zmagovala to, s čimer se borim.
Kajti človek je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora skrivnostno vstajenje vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem trenutku, ki je resnica o njegovi prihodnosti.
Da bi tudi podvomil, če je treba. Saj dvom ni slaba stvar. V našo ustaljeno rutino namreč zaseje seme za novost, tudi za novo vero, trdnejšo in krepkejšo od prejšnje. Prisili nas, da v svojem vsakdanjiku poiščemo razloge za upanje, za vztrajanje, razloge, da ostanemo to, kar smo, in razloge veselja. Da s tem iskanjem ponovno zaživimo in srečamo tisto, kar oznanja velika noč: da življenje vedno najde svojo pot. Da življenje vedno zmaga.
Zato se ne bojmo dvomov. Bojmo se apatije.
Pomislite pošteno. Kakšen bi moral biti človek, ki bi mu verjeli, da ljubezen premaguje sovraštvo in da življenje premaguje smrt? Da je nekdo, ki je bil mrtev, zaradi ljubezni oživel?
Težko, kajne? Vprašanje je podobno tistemu, zakaj apostol Tomaž ni veroval svojim tovarišem. Zaklenjeni so bili v svoje prostore, namesto s to novico stopili na ulice, v svoja vsakdanja življenja. Zato jim ni verjel. Nihče ne potrebuje Kristusa cerkva in zaprtih sob, temveč Kristusa ulic, po katerih se vozimo, Kristusa pisarn, v katerih delamo, Kristusa zavoda za brezposelne, Kristusa bolnišnic, Kristusa pijane mladine in tako naprej. Kristusa, ki je vstal tako zame, kot tudi zanje, ki ne verjamejo več v življenje. Ker vera v vstalega Kristusa, ki premaguje strah in smrt, naravnost zahteva, da se osvobodimo spon strahu in skrbi, v katerih smo bili uklenjeni. Ne da pozabimo vsakdanjost vključno z njenimi težavami in se delamo, kot da živimo nekje izven tega sveta, temveč da svojo vsakdanjost gledamo kot vsakdanjost, sredi katere živi vstali Kristus. Drugače rečeno: da nam vera v njegovo vstajenje daje poguma, da bomo z njim, ki živi in ima moč nad zlom in smrtjo, tudi težavam navkljub premagali zlo in smrt našega življenja. V nas in izven nas.
Seveda se ne slepim. Vera ni takšna stvar, da bi se končala z enim samim trenutkom, ko smo začutili prisotnost vstalega Jezusa v našem življenju in bi popolnoma preobrnila naše življenje. Velika noč in velikonočna vera ni stvar enega takšnega dneva. Vsako leto ponovno delamo velikonočno pot, ker jo je treba vedno znova delati, ne le enkrat letno, temveč vedno, vsak dan, večkrat na dan. Iskati dokaze, da Jezus živi in da me rešuje. Padati v dvome in negotovost, da so nas potegnili za nos, da to morda sploh ni res. Toda to je tudi potrebno. Da bi bila naša vera življenjska, predvsem pa, da bi bila naša. Za to pa je potrebno ne samo, da golo ponavljamo besede, ki smo jih slišali od drugih, temveč iskati, iskati, iskati. Ne biti zadovoljen s preprostimi rešitvami. Da bo moja vera potem res zgrajena na tem, kar živim, in da bo zato lahko tudi preživela to, kar jaz živim, da bo zmagovala to, s čimer se borim.
Kajti človek je nenehni iskalec, ki začne umirati, ko ne išče več. Zato ga mora skrivnostno vstajenje vznemirjati: da bi nikdar ne obstal na tem kar se vidi, na tem, kar se čuti, na tem, kar ga v tem življenju oklepa, skrbi, pretresa, utesnjuje, žalosti, prepričuje, temveč da bi za vsem tem znal poiskati resnico: resnico o sebi in o svetu ter o tistem velikonočnem trenutku, ki je resnica o njegovi prihodnosti.
Da bi tudi podvomil, če je treba. Saj dvom ni slaba stvar. V našo ustaljeno rutino namreč zaseje seme za novost, tudi za novo vero, trdnejšo in krepkejšo od prejšnje. Prisili nas, da v svojem vsakdanjiku poiščemo razloge za upanje, za vztrajanje, razloge, da ostanemo to, kar smo, in razloge veselja. Da s tem iskanjem ponovno zaživimo in srečamo tisto, kar oznanja velika noč: da življenje vedno najde svojo pot. Da življenje vedno zmaga.
Zato se ne bojmo dvomov. Bojmo se apatije.
Prišel je čas, da začnemo govoriti o veselju, ki ga doživljamo, če/ko verujemo. Vera rojeva življenje in
OdgovoriIzbrišiljubezni dodaja seme večnosti. Če verujem, sem bolj živ/a in zdrav/a. Verovati pomeni uživati lepoto življenja Vera je dar. Lepo je živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa/verjame vate. Veselimo se življenja. Resnično se lahko imamo radi, če živimo in ljubimo v svobodi, ki nam je podarjena.