Rad hodim v hribe. In nekaj najbolj koristnega zame so nove poti. Nove, doslej neznane poti, preko katerih rastem, napredujem, delam korake. A nove poti s seboj seveda vedno nosijo tudi možnost, da se na njih izgubim. Tako sem na njih odkril, da je treba biti precej ponižen, da prideš varno na svoj cilj. Da moraš kdaj tudi požreti svoj ponos, priznati svojo napako ali neznanje. Gora je večja od mene. Življenje je večje od mene. In če hočem iti dalje, če hočem do svojega cilja, ne morem preslišati njegovega glasu, ki mi pravi, da niso vse moje poti dobre, da se je treba kdaj tudi obrniti nazaj in izbrati drugo smer, ker po poti, ki sem si jo izbral, ne bo šlo.
Ta glas življenja, ki je večji od mene, dojemam kot glas pastirja, ki želi voditi ovce. Kot glas Boga za človeka.
Seveda ne gre samo za takšne, gorske poti. Takih je na stotine poti našega življenja, vse so večno nove, večno neznane, predvsem poti, ki jih hodimo v sebi in v naših odnosih. Saj lahko gremo svojo pot. Nič nas ne ovira, da se ne bi odločili, kot si sami želimo. A kdor ne zmore nehati verjeti v samo svoj prav, kdor se ne zmore kdaj tudi odpovedati svojim željam in načrtom, kdor se ne zmore ustaviti in prisluhniti nekomu ali nečemu, kar je večje od njega, kdor ne zmore prisluhniti svojemu cilju, prav lahko konča v prepadu.
Naš cilj. V nas ga je že davno posadil Bog. Da bi nas vodil, da bi nam dajal smer in upanje, ker je to tisto, kar človek potrebuje, da živi. Njegov glas v nas je. In v nas bo ostal, vse dni, večno. Ker je cilj v nas njegova obljuba, da nas nič, prav nič ne bo iztrgalo iz njegove roke. In da bomo prišli, kamor želimo, če bomo zmogli njemu vedno znova prisluhniti, mu verjeti in hoditi, hoditi, hoditi.
Zato: delaj, kar hočeš. Samo vedi, kam greš.
*
Komentarji
Objavite komentar