Preskoči na glavno vsebino

Pismo Janezu Pavlu


Dragi Janez Pavel, prijatelj,

dotaknil sem se te. Dotaknil si se me.

Se še spomniš tistega najinega srečanja? Bil sem samo eden izmed velike množice ljudi, ki si jih sprejel k sebi, samo eden od milijard, ki si jim dal sonca iz svojega veselega in otroško razigranega srca. In si me vendar sprejel. In si me vendar pogledal. Ta pogled ... ni bil pogled starca, ampak mladeniča. Pogled, ki mi je dal vedeti, da računaš name in da mi zaupaš, bogatemu, a napol izgubljenemu mladeniču.

Takrat sem začenjal razumeti, da stvar tvojega oznanjevanja ni v besedah, ampak v veri, v ljubezni, v odnosu do slehernega, pa naj bo še tako majhen in nepomemben človek. Od tebe sem odhajal šokiran, ker si me imel rad, čeprav se nisva poznala.

Zato si tudi zame svet. Ker je svet tisti, ki se nauči ljubiti.

Kako to vem? Ne samo iz najinega srečanja. Preprosto sem videl, kako si bil vesel duhovnik, kako si vedno ostajal mlad in svež v svojih pogledih, kako si vedno našel pravo besedo za mimobežni trenutek. Videl sem, kako so te ljudje poslušali, kako si se znal otroško razveseliti in se nasmehniti, videl sem, da so te sprejeli za svojega. Zaradi tvoje ljubezni, drugega odgovora ne morem najti. Samo ljubezen je tako iznajdljiva, samo ljubezen te ohrani mladega, samo ljubezen daje iskreno veselje, samo ljubezen zna, kar si znal ti: biti človek.

Jaz se še učim. Še vedno me je strah, še vedno mi je kdaj pa kdaj težko odpreti srce in ga ponuditi brez preračunljivosti, še vedno ne vem, kdaj je ljubezen tudi stroga in nepopustljiva. Še vedno težko klečim pred Gospodom. Morda so zato moje oči premalo svetle, premalo mlade, zato so moje besede preokorne, prestare, zato moj strah, zato skušnjava, da bi ostal nekje v sivem povprečju.

Ti si bil svet duhovnik, prosi za mojo svetost.
Ti si bil človek do vsakega, prosi za mojo odprtost.
Ti si bil pravi oče, prosi za mojo trdnost.
Ti si bil zvesti molivec, prosi za moj čas.
Ti si znal stati pod križem, prosi za mojo zvestobo.
Ti si imel goreče srce, prosi za moje veselje.

In – ker sva kolega v pesništvu – prosi za moje prave besede, da bi znal odkrivati lepoto človeka in Boga vsaj podobno, kot si jo znal ti. In hvala za vse, kar si pustil v Vadovicah, Krakovu, Rimu, Postojni ...
Uživaj v Bogu,

Tvoj prijatelj
Marko

P.s.: Moji mladi prijatelji bi rekli, da si član. Res, ta pravi član. Ti boš že vedel, kaj to pomeni ;)

Komentarji

  1. Sem se kar malo zamislil ob teh tvojih prvih vrsticah - spomini.
    Se še dobro spomnim kako smo skupaj stali v vrsti, da mu stisnemo roko. In smo mu jo.

    Še zdaj ne vem, kaj si je mislil Ratzinger, ko sem zaspal pri njegovem nagovoru na kongregaciji. Mislim, da sem kar (preveč) očitno prikimaval njegovim besedam :)
    Ma saj je bil sigurno vajen tega že kot profesor. ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j