Dragi Janez Pavel, prijatelj,
dotaknil sem se te. Dotaknil si se me.
Se še spomniš tistega najinega srečanja? Bil sem samo eden izmed velike množice ljudi, ki si jih sprejel k sebi, samo eden od milijard, ki si jim dal sonca iz svojega veselega in otroško razigranega srca. In si me vendar sprejel. In si me vendar pogledal. Ta pogled ... ni bil pogled starca, ampak mladeniča. Pogled, ki mi je dal vedeti, da računaš name in da mi zaupaš, bogatemu, a napol izgubljenemu mladeniču.
Takrat sem začenjal razumeti, da stvar tvojega oznanjevanja ni v besedah, ampak v veri, v ljubezni, v odnosu do slehernega, pa naj bo še tako majhen in nepomemben človek. Od tebe sem odhajal šokiran, ker si me imel rad, čeprav se nisva poznala.
Zato si tudi zame svet. Ker je svet tisti, ki se nauči ljubiti.
Kako to vem? Ne samo iz najinega srečanja. Preprosto sem videl, kako si bil vesel duhovnik, kako si vedno ostajal mlad in svež v svojih pogledih, kako si vedno našel pravo besedo za mimobežni trenutek. Videl sem, kako so te ljudje poslušali, kako si se znal otroško razveseliti in se nasmehniti, videl sem, da so te sprejeli za svojega. Zaradi tvoje ljubezni, drugega odgovora ne morem najti. Samo ljubezen je tako iznajdljiva, samo ljubezen te ohrani mladega, samo ljubezen daje iskreno veselje, samo ljubezen zna, kar si znal ti: biti človek.
Jaz se še učim. Še vedno me je strah, še vedno mi je kdaj pa kdaj težko odpreti srce in ga ponuditi brez preračunljivosti, še vedno ne vem, kdaj je ljubezen tudi stroga in nepopustljiva. Še vedno težko klečim pred Gospodom. Morda so zato moje oči premalo svetle, premalo mlade, zato so moje besede preokorne, prestare, zato moj strah, zato skušnjava, da bi ostal nekje v sivem povprečju.
Ti si bil svet duhovnik, prosi za mojo svetost.
Ti si bil človek do vsakega, prosi za mojo odprtost.
Ti si bil pravi oče, prosi za mojo trdnost.
Ti si bil zvesti molivec, prosi za moj čas.
Ti si znal stati pod križem, prosi za mojo zvestobo.
Ti si imel goreče srce, prosi za moje veselje.
In – ker sva kolega v pesništvu – prosi za moje prave besede, da bi znal odkrivati lepoto človeka in Boga vsaj podobno, kot si jo znal ti. In hvala za vse, kar si pustil v Vadovicah, Krakovu, Rimu, Postojni ...
Uživaj v Bogu,
Tvoj prijatelj
Marko
P.s.: Moji mladi prijatelji bi rekli, da si član. Res, ta pravi član. Ti boš že vedel, kaj to pomeni ;)
Sem se kar malo zamislil ob teh tvojih prvih vrsticah - spomini.
OdgovoriIzbrišiSe še dobro spomnim kako smo skupaj stali v vrsti, da mu stisnemo roko. In smo mu jo.
Še zdaj ne vem, kaj si je mislil Ratzinger, ko sem zaspal pri njegovem nagovoru na kongregaciji. Mislim, da sem kar (preveč) očitno prikimaval njegovim besedam :)
Ma saj je bil sigurno vajen tega že kot profesor. ;)