Smer: Azerbajdžan 2012

Ste presenečeni? Povsem vas razumem. Predvsem glede na to, da Slovenci nismo dali Azerbajdžanu niti ene same točke (pa tudi oni nam ne). Pravzaprav gre iskati zmago tega še kar posrečenega dueta v tem, da nista imela dovolj hude konkurence, da bi jima kdo preprečil slavje, ki se napoveduje že nekaj let. Vsaj ne dovolj spektakularnega tekmeca. Če sta visoko segla italijanski džez in švedsko deško poskakovanje, jima preprosto nista mogla do živega. Italijani ne, ker pesem ni bila za širše uho, Švedi, ker je bil Ericov glas preprosto preveč podvržen akciji na odru. Morda bi jima lahko parirali Danci, ki so imeli všečno in lahkotno pesem, a je nekje nekaj zmanjkalo. V nastopu? Morda.


Kakorkoli že, dejstvo je, da azerbajdžanska pesem res ni nek presežek, je pa res, da ima v sebi nekaj zmagovalnega. Ne vprašajte me, kaj je to. Morda neko izrazito samozavest, s katero so Azerbajdžanci že nekajkrat kotirali zelo visoko, nikoli pa povsem na vrhu. Tokrat se je to zgodilo in morda se tudi ni zadnjič, je pa gotovo, da bodo zdaj svoj pristop morali temeljito spremeniti. Kot tudi ostale države, iz katere tokrat pohvalno izključujem Slovenijo.

Zakaj? Recept je popolnoma enostaven. Tak kot letos. Na Eurosong preprosto vedno bolj sodi močan vokal, ki ima zanimivo (ne prelahko ne pretežko) pesem z velikim veseljem in uživanjem na odru. Da preprosto poje zase in za državo, ne glede na to, ali je spodaj 10 ali 250 milijonov ljudi. To je Maja storila. Zato si zasluži vse čestitke in posnemovalca za naslednje leto. Bravo, Maja. Ponosen sem nate.


Če se je komu zdelo, da nas Evropa ignorira, se je to letos popolnoma spremenilo. Če samo pogledamo polfinalno glasovanje, lahko osuplo ugotovimo, da nas tokrat ni podpiral samo Balkan, ampak tudi države, za katere pravimo, da nas niti ne znajo locirati na zemljevidu: Francozi, Nemci, Romuni, Moldavci, Ciprčani, Estonci, Danci, celo Izraelci in Nizozemci so nam v obilju naklonili svoje točke. Pustimo finale, tam je vse drugače, a če smo iskreni do sebe, lahko rečemo, da nas je Evropa opazila. Končno.

Tako. Eurosong 2011 je za nami. Zdaj dihamo in čakamo, da se stvar spet zažene. Da bomo spet z zanosom in pričakovanjem izbirali svoj glas za Evropsko glasbeno doživetje. Zdaj vemo, kako. In to me navdušuje še bolj kot prejšnja leta. Uh, komaj čakam na Baku 2012 ...
*

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)17. 5. 11, 16:27

    Pa še nekaj je - okrog Bakuja so naftni vrelci, ergo: denar. Danes se z njim da narediti marsikaj, tudi zelo pripomoči k zmagi na glasbenem festivalu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Klateževa klop17. 5. 11, 19:30

    Zame je Švica še kar zmagovalka... Čeprav prva od zadaj:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več