Pot, resnica, življenje
»Gospod, ne vemo, kam greš.«
V tem Tomaževem stavku vidim toliko vprašanj, toliko stiske in utrujenosti nad tem, kar je Jezus povedal na tisti zadnji večerji. Razumem ga. Zunaj je bilo alarmantno stanje. Ne samo nad Jezusom, tudi nad vsemi, ki so hodili za njim, so se zgrinjali črni oblaki in vlivali dvom, ali je ta pot, ali je to vztrajanje za Jezusovimi besedami res pravo, res smiselno.
Nočem reči, da je danes tako alarmantno stanje. Je pa stanje, ki poskuša namigniti, da Jezusova beseda pač ni več sodobna. Da je zategnjena, konzervativna in neživljenjska. Stanje dvoma nad krščanstvom, torej.
V bistvu je Jezusova beseda enaka. Zategnjeno, konzervativno in neživljenjsko pa smo si krščanstvo naredili kar sami. Preprosto zato, ker na to Tomaževo vprašanje nismo poslušali Jezusovega odgovora. Ker smo ga iskali kar sami. In se zadovoljili s tem, da smo krščanstvo začenjali razumeti samo kot obisk maše, kot nauk, kot zapovedi. In od tega se človek utrudi. Še posebno danes, ko je tega povsod dovolj in preveč.
Kaj pa Jezusov odgovor?
»JAZ sem pot, resnica in življenje.«
Saj to iščemo. Kaj je pot – smer, kaj je resnica – neomajni temelj in kaj je živo, aktualno, kaj odgovarja na ta čas, v katerem živimo.
Odgovor je jasen. Smisel in središče in gonilo krščanstva ni nauk, zapoved, pravilo, filozofija, temveč oseba. Oseba Jezusa Kristusa, ki je živa, ki hodi z mano, ki se srečuje z istim svetom kot jaz. Če središče krščanstva, čisto osebnega, mojega in tvojega krščanstva, ni Jezus Kristus, če ni v središču vsega odnos med mano in njim, potem to ni to. Potem s tem krščanstvom nimam kaj početi. Ker se bo slejkoprej utrudilo, izrabilo ali postalo neprimerno za čas, v katerem bom živel.
Krščanstvo ima eno samo pot, eno samo resnico, eno samo življenje: Kristusa. Ali pa ga ni.
Ti si kristjan. Torej veš, kam je treba.
*
V tem Tomaževem stavku vidim toliko vprašanj, toliko stiske in utrujenosti nad tem, kar je Jezus povedal na tisti zadnji večerji. Razumem ga. Zunaj je bilo alarmantno stanje. Ne samo nad Jezusom, tudi nad vsemi, ki so hodili za njim, so se zgrinjali črni oblaki in vlivali dvom, ali je ta pot, ali je to vztrajanje za Jezusovimi besedami res pravo, res smiselno.
Nočem reči, da je danes tako alarmantno stanje. Je pa stanje, ki poskuša namigniti, da Jezusova beseda pač ni več sodobna. Da je zategnjena, konzervativna in neživljenjska. Stanje dvoma nad krščanstvom, torej.
V bistvu je Jezusova beseda enaka. Zategnjeno, konzervativno in neživljenjsko pa smo si krščanstvo naredili kar sami. Preprosto zato, ker na to Tomaževo vprašanje nismo poslušali Jezusovega odgovora. Ker smo ga iskali kar sami. In se zadovoljili s tem, da smo krščanstvo začenjali razumeti samo kot obisk maše, kot nauk, kot zapovedi. In od tega se človek utrudi. Še posebno danes, ko je tega povsod dovolj in preveč.
Kaj pa Jezusov odgovor?
»JAZ sem pot, resnica in življenje.«
Saj to iščemo. Kaj je pot – smer, kaj je resnica – neomajni temelj in kaj je živo, aktualno, kaj odgovarja na ta čas, v katerem živimo.
Odgovor je jasen. Smisel in središče in gonilo krščanstva ni nauk, zapoved, pravilo, filozofija, temveč oseba. Oseba Jezusa Kristusa, ki je živa, ki hodi z mano, ki se srečuje z istim svetom kot jaz. Če središče krščanstva, čisto osebnega, mojega in tvojega krščanstva, ni Jezus Kristus, če ni v središču vsega odnos med mano in njim, potem to ni to. Potem s tem krščanstvom nimam kaj početi. Ker se bo slejkoprej utrudilo, izrabilo ali postalo neprimerno za čas, v katerem bom živel.
Krščanstvo ima eno samo pot, eno samo resnico, eno samo življenje: Kristusa. Ali pa ga ni.
Ti si kristjan. Torej veš, kam je treba.
*
Komentarji
Objavite komentar