Sadovi


»Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal.«

Bog še verjame v nas. Še vedno. Še vedno vsako jutro pošlje sonce na nebo, še vedno pošlje dež na suha polja, še vedno verjame v nas. Še to leto, vsaj še to leto. Morda pa vendarle obrodi.

Ta krasna primerjava človeka s smokvinim drevesom nam pove veliko in pomembno resnico, da je zlo, ki ga človek počne, Božja bolečina. Ne, ker bi z njo škodovali Bogu, temveč ker z njim škodujemo sebi. Ker je zlo, ker je sovraštvo, maščevalnost in grdobija obupno težka stvar. Ker z njo režemo korenino, iz katere živimo, in vedno bolj pri sebi ugotavljamo, da ostajamo brez sadov. Da ostajamo jalovi in zato nepomembni ljudje, ker od nas ni sadov.

Pa ne, da bi Bog potreboval sadove. Potrebujemo jih mi.

Gledam na stisko sedanjosti, ki jo živimo, na stvari, ki so se nam zdele trdne in se sesuvajo pred našimi očmi, in vidim, da vsi, vključno z mano, pričakujemo nekega mesija, odrešenika, ki bo stvari presekal in postavil na svoje mesto. Vsi čakamo nekih sadov – ki nam jih bodo prinesli drugi. A jih ni.

Bog pa še vedno upa. Ker stavi na nas. Na nas. Ne na druge ljudi. Na nas.

Vem, da se dosti ponavljam, a ta postni čas še trdneje ponavlja veliko in težko resnico, da se bo svet okoli mene spremenil šele takrat, ko se bom spremenil sam. In da bodo stvari, ki si jih želim, da bi bile drugačne, spremenile šele tedaj, ko jih bom spremenil pri sebi. Res, lahko se jezimo in kažemo s prstom na druge. Toda vse dokler se mi zdi, da se mora za to, da bo pri nas bolje, spremeniti drugi človek, vse dotlej se bova prepirala. Ko pa bom začel spreminjati svojo resničnost, tedaj se bo ob meni spremenil tudi drugi človek.
A ne gre zato, da bi to potreboval drugi človek, kot zato, da to potrebujem jaz, da se ne bi pokončal.

Res je, pot do tega je dolga. A Bog je potrpežljiv. Sadovi zorijo dolgo. In dlje, kot zorijo, boljši so.

Komentarji

  1. Andreja3. 3. 13, 13:52

    Marko, vi se kar ponavljajte in nikoli ne odnehajte,...Hvala in vse dobro tudi vam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več