Topli Frančišek

Toplina z juga je prišla v mrzlo evropsko zimo in v hladne marmornate cerkve je stopil nekdo, ki hoče na svojem obrazu, na svojih gestah, po svoji dobrodušnosti in domačnosti ljudem pokazati Boga, ki je Najbližji, Najsočutnejši, Najmanjši. Tej toplini je ime Frančišek. Moj Frančišek.

Vesel sem ga, neskončno vesel. Ker je kot bi bil moj oče. Domač. Preprost. Ker je njegov obraz miren in vesel, ker je nosi svoje srce na dlani, ker je, kdor je in ga nobena varnostna služba ali predpisi ali spodobnost ali karkoli drugega ne odvrne od tega, da bi naredil, kar njegovo srce čuti, da bi moral narediti. V vsem, kar pove in kar naredi, je pristen. In to ga dela tako toplega, da se počutim, kot da sva stara prijatelja.

Veliko upanje mi daje, tale naš Frančišek. Upanje za naše utrujeno krščanstvo, za naše od duhovne lakote izpite obraze, za »kvadratno« krščanstvo, ki je človeku postalo neužitno. Da bomo spet zaradi njega in v njem našli Kristusa z obrazom in da ga bodo po nas našli vsi ljudje sveta. Zato se veselim in mu iskreno kličem: Dobrodošel v mojem srcu!

***

Frančišek je sveti Jožef današnje Cerkve. Kakor je sam povedal v današnji pridigi ob nastopu svoje službe Petrovega naslednika: sveti Jožef je tisti, ki je varoval Kristusa. In mislim, da ga s tem, kakršen je, želi varovati tudi v nas. Da ga ne bi nikdar izgubili, ker bi imel drugačen obraz, kot je v resnici.

Moj učitelj Frančišek, varuh Kristusa želim biti tudi jaz - v meni samem in v drugih okoli mene. S koraki, kakršne delaš ti. Ne naučenimi koraki, koraki, ki so koraki tega, kar si globoko v sebi: služabnik. Veseli služabnik. Kakor Kristus. Moj Frančišek.