Dom

Bolj kakor kruh in vodo človek potrebuje to, da ima dom. Da ga nekdo objame, da umije njegove noge. Potrebuje sprejetost, potrebuje varnost in gotovost, da ima kraj, kjer se vse grdobije in umazanije njegovih nog operejo in obrišejo.

Tako se začenja velika noč. Doma. V hiši, v odnosu, kjer je nekdo, ki mi je pripravljen služiti, ki mi je pripravljen umiti noge, ne glede na to, ali so čiste ali umazane. Ne glede na to, ali bom to njegovo ljubezen razumel in cenil, ali pa jo bom morda še isti večer, še isto noč izdal, zatajil ali pozabil in zbežal od doma v noč.

Veliki četrtek je ta toplina. Toplina domačega ognjišča, kjer nepopoln, ranjen, nevreden prejemam in prejemam. Gospod ve, da ga potrebujem bolj kot vse. Zato mi ustvarja dom. Zato se sklanja in mi umiva noge. Ker je čutiti to, da sem doma, moja hrana. Brez nje ne morem živeti. In čeprav se bo ta ljubezen kot hrana, kot kruh in vino, v mojem telesu vedno znova uničevala, postajala nič, bo vendarle v meni živela. Moje življenje bo postala. Preživela bo, ker je ljubezen večna, in me bo spreminjala, ker ljubezen vedno spreminja.

Spreminjala me bo v dom.

To je evharistija. To je moj dom, to je moja hrana: Gospodova ljubezen.
Zato daruje svoje telo zame. Ker ve, da bom samo po tej ljubezni in samo zaradi nje lahko kdaj čutil potrebo po tem, da tudi sam umivam rane, odpuščam, poklanjam svoj čas in moči ... da drugim ustvarjam dom, da ljubim, kot me je ljubil Gospod, ki se je sklonil in mi umil noge. Ki me je sprejel, ki mi je ponudil svoj dom.

Dobrodošel doma.