Ta, tvoj brat
Da sem grešnik, da sem nepopoln, je kruto, a trdno dejstvo. Do njega ponavadi prihajamo, ko začutimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo.
Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne vendarle spomnil, da je ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog čaka, sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi se ne bo.
Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik. Pomeni namreč, da moraš biti sposoben sprejeti to, da si tak, kot si. Da nisi popoln, da je greh tvoja realnost, del tebe, in da prosiš za ljubezen, za katero veš, da si je ne zaslužiš.
Toda težko je tudi odpuščati, težko je sprejeti tistega nekega izgubljenega sina, ki se vrne domov. Najprej zato, ker odpuščati pomeni, da bi se morali odreči iskanju pravice, da bi se morali odpovedati povračilu za nekaj, za kar smo bili oškodovani. Da bi morali ljubiti zastonj. To pa je človeško nemogoče, še bolj tedaj, ko smo tako oškodovani, da se tega ne da več popraviti. Nemogoče, dokler tega izgubljenega sina ne začnemo gledati kot svojega brata. Kot nekoga, ki je grešnik, kot sem grešnik tudi sam. Kot nekoga, ki mu bom lahko že naslednji trenutek tudi sam dolžan nekaj, kar mu ne bom mogel nikoli povrniti.
V tem je naša sprava: drug drugega spominjati, da je za Boga dragoceni ljubljeni sin, in se hkrati zavedati, kako zelo si tudi jaz sam tega ne zaslužim. Kajti naj stojimo na enem ali drugem bregu, vemo, da si človek ne odpuščanja ne ljubezni ne zasluži. In da nič ne more narediti za to, da bi si ju zaslužil. Lahko ju samo sprejema kot dar Očeta, ki ljubi svoje otroke, ker je njihov oče, ne zaradi njihovih zaslug ali dobrote. Dar, ki ga imamo od začetka do konca, dar sprejetosti in ljubljenosti brez vsakršnega pogoja, brez vsakršnega plačila ali zasluženja. Dar, ki je na voljo vedno: v Očetu, ki čaka na pragu, da njegov sin, da njegova hči naredi prvi in edini korak proti njemu. Da reče: »Grešil sem, ker sem dvomil, da me imaš rad.«
Ker je to edini dvom, zaradi katerega lahko umremo.
Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne vendarle spomnil, da je ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog čaka, sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi se ne bo.
Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik. Pomeni namreč, da moraš biti sposoben sprejeti to, da si tak, kot si. Da nisi popoln, da je greh tvoja realnost, del tebe, in da prosiš za ljubezen, za katero veš, da si je ne zaslužiš.
 |
| P. Picasso: Brata |
V tem je naša sprava: drug drugega spominjati, da je za Boga dragoceni ljubljeni sin, in se hkrati zavedati, kako zelo si tudi jaz sam tega ne zaslužim. Kajti naj stojimo na enem ali drugem bregu, vemo, da si človek ne odpuščanja ne ljubezni ne zasluži. In da nič ne more narediti za to, da bi si ju zaslužil. Lahko ju samo sprejema kot dar Očeta, ki ljubi svoje otroke, ker je njihov oče, ne zaradi njihovih zaslug ali dobrote. Dar, ki ga imamo od začetka do konca, dar sprejetosti in ljubljenosti brez vsakršnega pogoja, brez vsakršnega plačila ali zasluženja. Dar, ki je na voljo vedno: v Očetu, ki čaka na pragu, da njegov sin, da njegova hči naredi prvi in edini korak proti njemu. Da reče: »Grešil sem, ker sem dvomil, da me imaš rad.«
Ker je to edini dvom, zaradi katerega lahko umremo.
Komentarji
Objavite komentar