Kdor trpi, ljubi, in kdor ljubi, živi

Na gori stoji križ. Še vedno.

Nanj je bilo pribitih že toliko ljudi. Tudi ti. Tudi jaz. In jih bo še veliko. Človeštvo hodi pot trpljenja. Vsak človek je zaznamovan z njim, z ranami, z jokom in smrtjo želja, ki se niso uresničile, in načrtov, ki so se obrnili na glavo, z grobovi, kamor smo položili svoje upanje. Svojega Boga.

In ko smo ga zavrgli, ko smo ga pokopali, je On stopil tja, kamor je hotel priti od nekdaj. V človekovo praznino, v luknje njegovega srca. Hotel je vstopiti v naše rane in v naše grobove, hotel je vstopiti v našo temo in nemoč, da bi tam ostal za vedno. In da bi ga tam odtlej vedno našli. A ne kot mrtvega, temveč kot živega Boga, ki ljubi naše rane.

To je velikonočna zgodba. Najlepša zgodba vseh časov. Zgodba o tem, kako je zaradi in preko ran ljubezen stopila v smrt in tako celotno človeško logiko obrnila povsem na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje.

Ne, zaradi Jezusovega vstajenja nimamo nič manj ran. Toda zaradi njega je vsaka človekova rana postala sveta. Ker je postala pot do groba, praznega groba. Pot do spoznanja, da je naš Gospod Ljubeči, ker je Trpeči, in da je Živi, ker je Ljubeči. In to lahko spoznamo samo ranjeni. Ker namreč vsaka rana naredi človeka za iskalca Boga, živega Boga, ki mu bo dal dom, upanje in življenje, ki ga bo sprejel in ga ljubil, pa čeprav ni več mogoče upati in živeti. Ker nas vsaka rana uči ljubiti. In kdor ga najde v svojih ranah, ta živi.

Kajti kdor ljubi, ta trpi, in kdor trpi, ljubi. Kdor pa ljubi, živi.

To je naša velika noč.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro