Soočenje


Ura je tri in prelomilo se je neko življenje.

Toliko jih bo šlo spet samo mimo. Toliko jih niti ne bo pogledalo. Pa naj gre za nekoga, ki jih je dobil po pravici ali pa je tam nedolžen. Saj je vseeno. Tako je. Enkrat Kosovo, drugič Gaza, Pakistan ali Abruzzi. Zgodba je ista: visijo na križu, kdove zakaj. Hudodelci, verjetno.

Drugi bodo obsojajoče zamrmrali. Rekli bodo, da Boga ni. Kot tolikokrat storimo ljudje, ga bodo izgnali iz svojih besed, čustev, iz dneva, izkoreninili bodo vse, kar so se od njega naučili, usmiljenje, odpuščanje, dobroto. Pozabili bodo nanj. Ker je On pozabil nanje.

In na svetu so tretji in četrti ... in petnajsttisočstosedemnajsti ... in šestmiljarddevettisočsedemstoprvi ... Vsak s svojim pogledom. In vsak s svojimi koraki, odločitvami, mnenji. Le nekaj nas druži: vsak mora enkrat priti pod križ. Se soočiti z njim. Ga pogledati, četudi takoj nato oslepeti. Priti zelo globoko, priti zelo daleč od tega, kar mislim, da sem. In videti, da je tam, kjer mislim, da Boga ni, moj jaz, kakršen je v resnici: majhen, nebogljen, nevreden, nesposoben. Začutiti, da sem človek. In videti, da me v tistem trenutku, tam spodaj, objema Bog.

Veš, nekdo te ima res rad.

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)13. 4. 09, 10:58

    Dokler mene ne zadene križ, me sploh ne gane, pa naj bo še tako hudo... Brez čuta do sočloveka, brez sočutja, ne moremo srečati Boga, ker se nam ta razodeva ravno po bližnjem, zlasti po najmanjšem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več