Kar premaga svet
Od tistega strahotnega dne dalje, od tistega preloma tega, kar vidijo oči, se vsa naša vprašanja vrtijo okoli samo ene stvari: vere. Vere, tako krkhe in tako mogočne. Vere, ki ni uspeh, niti prepričanje, ampak vedno vnovično iskanje.
Od tod tudi Tomaž in njegova navidez nesrečna zgodba. Ni ga bilo, ni videl, ni doživel. Ni se pogovarjal s ciljem svoje vere. Ni doživel odrešenja, potrditve, ali je bilo res vredno verjeti v to, v kar je verjel. Poraz, neuspeh. Ali pa se tako samo vidi?
Videti, verovati ... S tema dvema besedama se spopada apostol Janez v dojemanju Jezusa. V svojem verovanju, v svojem iskanju. Apostoli so ga videli. Toda, ali so verovali? »Ker si me videl, veruješ?« (Jn 20,29)
Nikakor. Prava vera se nikdar ne ustavi na očeh. Prava vera išče in vrta še globlje, prebada svet z njegovimi podobami vred in sili vedno višje, vedno naprej, vedno na tisto stran, ki je oči ne morejo videti in ne čuti zaznati. Ko misli, da je na koncu, mora iti še globlje. Dokler ne premaga vsega, kar je od tega sveta. Kajti »zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (1 Jn 5,4) Premagati svet pa je treba – ker je to edina možnost, da svet ne premaga nas. Kot je že mnoge, ki se te dni utapljajo v žalosti nad njegovo minljivostjo ...
Tako, Tomaž, zdaj vidiš, kar pa ne pomeni, da zato veruješ. Pojdi naprej v tem, kar vidiš, poglej za rane, poglej za srečo. Tam boš našel Resnico. Vanjo veruj.
Od tod tudi Tomaž in njegova navidez nesrečna zgodba. Ni ga bilo, ni videl, ni doživel. Ni se pogovarjal s ciljem svoje vere. Ni doživel odrešenja, potrditve, ali je bilo res vredno verjeti v to, v kar je verjel. Poraz, neuspeh. Ali pa se tako samo vidi?
Videti, verovati ... S tema dvema besedama se spopada apostol Janez v dojemanju Jezusa. V svojem verovanju, v svojem iskanju. Apostoli so ga videli. Toda, ali so verovali? »Ker si me videl, veruješ?« (Jn 20,29)
Nikakor. Prava vera se nikdar ne ustavi na očeh. Prava vera išče in vrta še globlje, prebada svet z njegovimi podobami vred in sili vedno višje, vedno naprej, vedno na tisto stran, ki je oči ne morejo videti in ne čuti zaznati. Ko misli, da je na koncu, mora iti še globlje. Dokler ne premaga vsega, kar je od tega sveta. Kajti »zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (1 Jn 5,4) Premagati svet pa je treba – ker je to edina možnost, da svet ne premaga nas. Kot je že mnoge, ki se te dni utapljajo v žalosti nad njegovo minljivostjo ...
Tako, Tomaž, zdaj vidiš, kar pa ne pomeni, da zato veruješ. Pojdi naprej v tem, kar vidiš, poglej za rane, poglej za srečo. Tam boš našel Resnico. Vanjo veruj.
Naše oči so se že večkrat izkazale za nepopolne in celo za varljive. Resnica ni le na zunaj, ampak je nekaj globljega, nekaj, za kar se je treba potegovati, jo iskati, se boriti celo življenje, da dobimo le majhen, zelo omejen delni vpogled. Boj proti svetu, ki nam govori, da se ne splača verovati, da se ne splača upati, pa tudi ne ljubiti do konca. Vse je minljivo. Prav v tem je za nas drugače in se ne smemo pustiti svetu. Ali je znamenje dovolj, da verujem? Tomaž dokazuje, da marsikdaj ne.
OdgovoriIzbrišiMeni se zdi apostol Tomaž pravi zgled vernika. Tisti ki vrta in nenehno sprašuje (že skoraj nadležno): Zakaj?
OdgovoriIzbrišiDrža kristjana je drža iskalca (kasneje to vidimo pri Avguštinu). Njegov "moj Gospod in moj Bog" je kakor razodetje. Ko sem poslušal nedeljski evangelij sem ga poslušal odprtih ust.