Prvi korak: poslušanje
V resnosti, ki jo ponuja temačno vreme pred mojim oknom, v drgetu, ki ga pošilja burja in ostre besede Judov in mene in tebe, se mi na sluh počasi in brez vsiljevanja ulega ptičje ščebetanje. Prisrčno, da je malo tako prisrčnih stvari. Mogoče še mavrica in tista lepa zelena iz brstečih lističev. Ptičje oglašanje ... kot bi se pomlad preselila tudi v neko drugo dimenzijo ... Dimenzijo, ki je očem in sluhu in tipu neznana, nepojemljiva.
Nocoj smo začeli devetdnevnico pred birmo. Oko pogreša pričakujoče vznemirjenje. Sluh pogreša petje. Ni kaj otipati. In vendar ... v neki drugi, neznani dimenziji se začenja pomlad. Tiho, morda nevidno raste v tej mladini. V tej mladini, ki je sposobna odločitve. Samo da jim nekdo pomaga prebroditi strah. Samo da jim nekdo pokaže Njega v pravi luči, v tisti, čisto njihovi dimenziji, ki je morda niti sami ne razumejo, dojamejo ...
Prosim molitve za naše birmance. Vedeli boste, kaj prositi. Jaz bom prosil, da se naše dimenzije vsaj še kje dotaknejo. V ptičjem petju, recimo ...
Komentarji
Objavite komentar