Eros - tanatos

Kdor ne ljubi, ne trpi; a kdor ne trpi, ta ne ljubi.

Ta prečudni dvoboj med smrtjo in življenjem, med lučjo in temo, se vpleta v naš sleherni dan. Z roko v roki hodita trpljenje in ljubezen, smrt in življenje. Ko se spoznavamo z ljubeznijo, v njej vidimo toliko smrti, toliko žrtev; ko vstopamo v smrt, trpljenje, srečujemo v njej ljubezen. Temu se ni mogoče izogniti. Enega brez drugega ni. Vse to zaradi današnje noči, današnjega dne.

A pot do današnjega dne ni bila enostavna. Da je veliki petek zaradi velike noči in da je velika noč zaradi velikega petka, je težka resnica, a je resnica. Resnica, v kateri se moramo najti tudi mi. Resnica, ob kateri padejo vse laži, resnica, ob kateri ugotovimo, da so nam prav te laži izkopale grob, v katerem smo spali vse doslej. Resnica, ob kateri obmolknemo:

Kdor ne ljubi, ne trpi; a kdor ne trpi, ta ne ljubi.

Pot do te resnice je pot do groba, ki so jo opravile žene in apostola. Treba je teči do nje, treba je iti do obupa, vprašanj brez odgovora, temin, noči. Treba se je v strahu spraševati: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Kdo nam bo dal zagledati, kar iščemo celo življenje? Treba? Zakaj je tega treba?

Samo iz enega namena. Da bi človek videl, da bi človek spoznal: edina resnica je, da sem v grobu, in da me iz njega vodi samo Gospodova ljubezen. Da me tam, kjer sem najmanjši, kjer sem resničen, čaka Gospod, da mi pove:

»Kdor ljubi, trpi. Kdor trpi, ljubi.« To je naša velika noč.