Rojstvo nekega prijateljstva
Drama, ki jo doživlja človek: nekje vmes, sredi stene, visi na vrvi in se nima česa opreti.
To je vsa njegova težava. In njegovo hrepenenje je v tem, da bi se rad nečesa dotaknil, da bi rad nekaj začutil, da bi vedel. Da bi našel oprimek na steni in se potegnil navzgor, naredil korak naprej. Slejkoprej to doživi. Ker mora rasti. Življenje ga tako zaniha, da začne zadevati ob svoje robove, da začuti svoje skrajnosti. Velikokrat, na veliko načinov. Da bi jih znal preseči. In takrat se ustrašimo. Kot učenci.
Pa če bi vedeli, da je to »zadevanje« pravzaprav priložnost za rast? Mi ga imenujemo napake, težave, skrbi, bolečine ... Morda pa so priložnost, da stopimo čez svoje robove in sežemo po tistem, kar je v nas ... drugačnega?
Nočem se delati norca iz vas. Morda bi vas v vaših težkih stvareh moral pustiti pri miru. Toda potem bi vedno obviseli nekje vmes. Človek pa mora zagrabiti to konkretnost, ki se mu ponuja. Mora se je opreti, mora verjeti, da ga lahko to pripelje naprej. Pa čeprav je beseda »sprijazniti se« včasih tako nezaslišano kruta ...
Zdi se mi pomenljivo, da se danes učenci morajo dotikati te krute zgodbe, ki se je dogodila na Jezusu in na njegovi podobi, ki jo je imel pri učencih. Se dotakniti njegovih ran, ga pogledati. Zato da bi se z njo spoprijateljili. Z Jezusom, takšnim kot je. Ker bomo morali biti takšni kot on tudi v petek, če želimo kdaj doživeti nedeljo.
Da bi spoznali, da ni druge poti navzgor kakor edino tale: po ranah. Ker je edinole v ranah človek pripravljen, da spozna svojo napako in zamenja pot. Ker edinole v ranah človek začuti, da potrebuje Boga.
Takrat se začne iskanje, ki je človeku vir veselja, optimizma, volje, skratka vere v življenje. Iskanje, ki nas dela za Njegove priče.
To je vsa njegova težava. In njegovo hrepenenje je v tem, da bi se rad nečesa dotaknil, da bi rad nekaj začutil, da bi vedel. Da bi našel oprimek na steni in se potegnil navzgor, naredil korak naprej. Slejkoprej to doživi. Ker mora rasti. Življenje ga tako zaniha, da začne zadevati ob svoje robove, da začuti svoje skrajnosti. Velikokrat, na veliko načinov. Da bi jih znal preseči. In takrat se ustrašimo. Kot učenci.
Pa če bi vedeli, da je to »zadevanje« pravzaprav priložnost za rast? Mi ga imenujemo napake, težave, skrbi, bolečine ... Morda pa so priložnost, da stopimo čez svoje robove in sežemo po tistem, kar je v nas ... drugačnega?
Nočem se delati norca iz vas. Morda bi vas v vaših težkih stvareh moral pustiti pri miru. Toda potem bi vedno obviseli nekje vmes. Človek pa mora zagrabiti to konkretnost, ki se mu ponuja. Mora se je opreti, mora verjeti, da ga lahko to pripelje naprej. Pa čeprav je beseda »sprijazniti se« včasih tako nezaslišano kruta ...
Zdi se mi pomenljivo, da se danes učenci morajo dotikati te krute zgodbe, ki se je dogodila na Jezusu in na njegovi podobi, ki jo je imel pri učencih. Se dotakniti njegovih ran, ga pogledati. Zato da bi se z njo spoprijateljili. Z Jezusom, takšnim kot je. Ker bomo morali biti takšni kot on tudi v petek, če želimo kdaj doživeti nedeljo.
Da bi spoznali, da ni druge poti navzgor kakor edino tale: po ranah. Ker je edinole v ranah človek pripravljen, da spozna svojo napako in zamenja pot. Ker edinole v ranah človek začuti, da potrebuje Boga.
Takrat se začne iskanje, ki je človeku vir veselja, optimizma, volje, skratka vere v življenje. Iskanje, ki nas dela za Njegove priče.
Že večkrat sem slišal, da se na napakah učimo. To velja lahko za mene osebno, velja lahko pa tudi kot šola za tiste, ki jim pripovedujemo o svojih napakah, izkušnjah... Res je, lahko bi obviseli vmes, a potem to pomeni smrt, v smislu ne napredovanja. Pravijo tudi, da kdor veliko trpi, veliko ljubi. nekaj bo že na tem. Vsekakor nam mora biti tisti oprimek dan od zgoraj, izven nas samih.
OdgovoriIzbriši