Lakota
Kako pritlehno! Največja skrivnost zgodovine se začenja z – večerjo. Z ničemer bolj privzdignjenim in poveličevanim. Samo z večerjo. Skupnim obedom.Človek je lačen. Zato jé. Zato so vse velike stvari v njegovem življenju povezane s hrano. Hrano potrebuje. A zakaj jé in praznuje skupaj? Zakaj se ne hrani sam?
Človek je lačen, a ne samo hrane. Žejen, a ne samo vode.
Zato je tista večerja minila drugače kot vse do takrat. To ni bila samo večerja. Ob jagnjetu in kruhu in grenkih zeliščih je krulilo učencem, je krulilo ljudem. Moralo je biti še kaj več. Zato se je Bog sklonil na tla in jim dal jesti. Svoje telo.
Človek je lačen. Lačen ljubezni.
Nas želi Bog naučiti tega, ko nam umiva noge? Da je tam spodaj, pri nogah, tam spodaj, kamor nas je sram skloniti se, ponižati se, skrit smisel vseh naših večerij, vseh naših srečanj? Da je tam skrit človek, ki me potrebuje in jaz njega? Morda je tam spodaj, kjer sem tudi jaz ranljiv, prostor, kjer se končno lahko vidiva. Kjer si brez besed poveva, da potrebujeva drug drugega. Da se nasitiva ob delih pomoči in odpuščanja, kakor naju je nasitil on, ki je rekel:
»Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam stóril.« (Jn 13,15) Da bi tudi vi umivali noge.
Lepo pojasnjen smisel velikega četrtka. Ali ni tudi grešno nagnjenje požrešnosti najprej na vrsti? Tam je treba začeti in potem naprej vse do napuha. Na veliki četrtek se začne, z družabnim dogodkom, s skupnostjo, ki pa že kaže, v čem je prava hrana, v čem je prava lakota ljudi. Če se pa ne znamo ponižati, se sebi odpovedati, ne moremo zares služiti, ljubiti, sploh biti z nekom. Pod do src ljudi je od spodaj, pa tudi do Boga. Mislim, da moramo v Cerkvi to še prav ugotoviti!
OdgovoriIzbriši