Besede za srce

» Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. « (Lk 7,6) Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: » Nisem vreden. « Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Za...

Barve Rima #14 Zunaj sije sonce, jaz pa za računalnikom pretipkavam še zadnje zapiske, ki sem si jih zabeležil na predavanjih. Jutri imamo še zadnji dve uri grščine, potem pa se bo začelo zares. Izpiti so pred vrati. Tako bo za tri tedne mora prva in najpomembnejša barva v Rimu postala barva papirja . Četudi ta barva seveda pomeni napor, ne bo čisto tako. Tudi med črke in svetopisemske vrstice, na papirnato barvo, se bo med kratkimi odmori stisnila misel na to, zakaj sem tu. Zakaj se učim, zakaj berem in poslušam, zakaj se mučim s podatki, ki nikogar ne zanimajo. Zakaj? Ker je med temi vrsticami Bog z nami . Barva tega papirja namreč ni samo barva izpitov, je tudi barva knjig, ki jih bom prebral. Je barva kartic, ki jih bom poslal s popotovanj. Je barva barčice, ki jo bom z nečakom poslal po morju. Je barva pridig, ki jih bom še zapisal, barva pripravljenih zamislic, s katerimi bom zbadal otroke in mlade na duhovnih vajah, in barva knjižice z mojimi pesmimi. Je barva brisač, s...

Barve Rima #13 Ko me Rim razjezi - in to je velikokrat - ko se iz mesta vrnem razočaran nad vseenostjo ljudi, izmučen od obupnega prometa ali utrujen od hrupa in italijanskega prekomernega kričanja, se pomirim samo tako, da grem domov . Da se zleknem v okolje, v katerem sem vedno dobrodošel. Vendar se moti, kdor misli, da sem doma v hišah, narejenih iz betona in opeke. Nikakor, tam ne bom nikdar doma. Moj dom je narava . Tam, kjer šelestijo trave. Tam, kjer mravlje tiho nosijo vsaka svoj križ. Tam, kjer so tudi trni na pravem mestu. Tam, kjer je dovolj, da kot cvetlice samo si in dišiš s tem, kar si. Tam, kjer imajo dom ptice in njim podobni ljudje. Tam, kjer je zelena  ... Kakršenkoli že pridem vanjo, vedno me prisili v tiho strmenje in občudovanje. Tako se umirim. Ker vedno, ko stopim vanjo, stopim vanjo tak, kakršen moram biti kot človek: poln tišine in spoštovanja. Začnem poslušati življenje, začnem rasti. Kajti nikjer drugje tišina ne pove toliko, kakor prav v zeleni n...

Barve Rima #12 Čudno vreme smo imeli danes. Povsod naokrog je bilo modro nebo, nad Rimom pa je visel ogromen oblak. Čudno. Sonce je samo vsake toliko našlo kakšno špranjo in poslalo žarek ali dva na večno mesto, dovolj, da me je spomnilo, da še ni odšlo, da je blizu, čeprav se ga ne vidi. Lahko bi se jezil, pa se nisem. Oblak je bil nekako ... čudežen. Čeprav je šlo marsikaj narobe, se je vse nekako uredilo. Srečo sem imel, da sem zjutraj prišel na vagon, ki ni bil tako napolnjen, da bi se počutil kot žival - kot se počutim večino svojih juter. Izgubljal sem se po faksu, ko sem iskal pisarno prof. Brodeurja, pa mi pridejo naproti sošolci in me odpeljejo naravnost pred vrata. Tudi avtobus se mi je odpeljal tik pred nosom, pa je prav kmalu pripeljal drugi, kar se v Rimu ne zgodi ravno pogosto. Vse se je nekako uredilo. Nekdo je kot tisti oblak bdel nad mano. Bila je Mati . Njen god je danes, god Marije, pomočnice kristjanov, naše zlate Marije v kapeli našega kolegija. Njeno zla...

Barve Rima #11 Neprijeten, celo malo črnikast dan, lahko razsvetli tudi kakšna nenavadna malenkost. Kot se recimo bel kolar (tisti beli kvadratek na vrhu duhovniške srajce) sveti na črni srajci. In ta nenavadna malenkost so lahko v prav te srajce oblečeni Američani, ki so ponavadi zapeti do roba, danes pa so pred faksom igrali baseball . Saj veste, za kaj gre. Ta igra, ki je ne razumem preveč in se mi zdi malodane prismuknjena, temelji na tekanju od ene baze do druge, na odbijanju s kijem in lovljenjem odbite žoge. A prav ta prismuknjenost mi je bila danes tako zelo potrebna. Ta navihanost, ki jo tako zelo pogrešam. Presenetili so me. Na našem faksu je večinoma vse precej (beri: preveč) resno. Če v predavalnico pridem nekoliko pred časom (da, celo to je mogoče v Rimu, da vlak in avtobus ne zamujata), so vsi zaprti v knjige, zazrti v svoj lastni svet in ne govorijo. In moj glasni pozdrav vse vznemiri, bolj v negativnem, kot v pozitivnem smislu. To vem, ker se to pozna po nj...

» Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil. « (Jn 16,12-13a) Gore ljubim zaradi mnogih stvari. Zaradi miru in tišine, zaradi cvetja in mrzlih studencev ob poti, zaradi svežine jutra in utrujenosti popoldneva, zaradi samote in najbližje družbe. Zaradi poti in mene na njej. Najbolj pa zato, ker me gore spet naredijo počasnega . Ker ni treba hiteti, treba je samo hoditi. Čutiti vsak korak posebej. In tako postati potrpežljiv s samim seboj, s svojimi slabostmi in napakami. Da kam prideš, moraš iti počasi . Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, ve...

Barve Rima #10 Ni lepšega čudeža od tistega, ki se ti zgodi, ko in kjer ga najmanj pričakuješ. Čudež takšne, kamuflažne barve torej, pri čemer mislim na mešanico barv, ki jih na svojih oblačilih nosijo vojaki. V življenje tako pritihotapljen čudež je veliko bolj učinkovit kot ostali, ker te strese do samega temelja. Ker te ne samo osupne, temveč ti tudi postavi vprašanja. Sveto pismo imam rad. Vedno sem ga z veseljem prebiral, ker mi je bilo nekaj, pred čemer sem obstal odprtih ust. In še vedno je tako. Četudi se je treba kdaj prebijati skozi probleme skladnje in slovnice, skozi oblike hebrejskih končnic in vrst grškega rodilnika, razlikovati med posameznimi rokopisi, poznati pripovedna sredstva, me še vedno prevzame. Kakšno bogastvo je skrito v njem! Toda v vsaki stvari, s katero se veliko ukvarjaš, vedno obstaja nevarnost, da jo začneš jemati drugače, kot bi jo moral. Kajti Sveto pismo je resda literarna mojstrovina, ni pa samo  to. Ko sem sedel na avtobusni postaji in...

Barve Rima #9 Veste, da se na temni koži zobje svetijo veliko bolj, kot na svetli, tako kot se lune in zvezd ne vidi na svetlem dnevnem nebu. Morda je bil zato danes nasmeh našega indijskega sostanovalca Sijuja še veliko bolj bel , kot je bil moj, ko sem se smejal z njim. Že zato, ker ima temnejšo kožo od moje, predvsem pa zato, ker je bilo ozadje njegovega nasmeha veliko temnejše od mojega. Temnejše, takšno, kot so bile ure napora, ki jih je preživel v knjižnici, da je napisal doktorat. Danes ga je uspešno zagovarjal. Podoben je bil nasmehu mojega očeta. Po smrti mi je ostal v spominu ves svetel in bleščeč, z mirnim, belim nasmehom. Ne vem, zakaj prav tak. Zadnja štiri leta se sploh ni smejal in verjamem, da je imela pri tem prste vmes predvsem njegova huda bolezen, ki mu je vzela to, kar je bilo najlepšega na njem. Kot vzame noč sonce z neba. Toda morda prav zaradi te velike teme je moj oče v meni ostal s tako svetlim, belim nasmehom, kakršnega na njem nisem videl nikoli po...

Barve Rima #8 Časi gneče (kar so za marsikoga tile majski dnevi) so zelo nevarni. Človek ob vsem delu zlahka pozabi, da se življenje ne živi med nujnimi , ampak med pomembnimi stvarmi. Tako je te dni z menoj. Na faksu spoznavam, da me čaka še ogromno dela. In hkrati s tem spoznanjem se vedno rojeva tudi strah, da me bo delo zasulo. Potem se temu kot kaka stara ženička, ki mora povsod vtakniti svoj nos, pritakne še živčnost in potem je to razlog za še večjo jezo in nemir kot ponavadi. Jojme, kakšen sem te dni ... Prav vse, ampak res prav vse, kar ni po moje, me zmoti. Verjetno je hrana tem mojim nepovabljenim gostom nerazumna količina časa, ki ga zadnje dni preživim v hiši, za mizo in knjigami, pa četudi zunaj na vse pretege sije sonce. Saj ne, da to ni to, kar pač moram te dni početi. A ko pride noč in si mislim, kako veliko sem danes naredil, sem uležem spat prazen. Nocoj sem naredil drugače. Splezal sem na našo streho in za pol ure pustil delo in hrup in skrbi spodaj. Ka...

Tujci smo si . Vsi, do zadnjega. Ne poznamo se med seboj. Govorimo vsak svoj jezik, ki ga razumemo le mi sami in nihče drug. Res je tako. Pomislimo samo na to, kako velikokrat se tudi v slovenščini nismo dobro razumeli, kaj šele v kakšnem tujem jeziku. Povedali smo eno, sogovornik pa je razumel nekaj povsem drugega. Jezika drug drugega se naučimo. In to nič drugače, kot tako, da drug z drugim preživimo ogromno časa. Da skupaj živimo, da se ogromno pogovarjamo. Ko smo prišli na svet, smo prišli z nekim svojim jezikom, ki ga ni nihče razumel. Potem pa smo se začeli učiti. Mama in oče sta se naučila mojega jezika, jaz pa njunega. Tako sem se naučil slovenščine. Toda mamine in očetove slovenščine. Slovenščin pa je še mnogo. Toliko, kolikor je Slovencev. In potem so tu še italijanščina in angleščina in malajalam in ibu in svahili in kitajščina in še in še … Še toliko tujih jezikov, kolikor je ljudi, in ki jih začenjamo razumeti šele, ko smo bili dovolj dolgo skupaj. Ko je prišel bink...

Barve Rima #7 Siva so jutra, ko v Rimu dežuje. In kdor me pozna, ve, da nisem človek vlage. Še več, prijatelji mi pravijo vlagomer , ker se po mojem obrazu takoj vidi, koliko vlage je v zraku. In prav ste razumeli, da pri meritvah ne gre za širino mojega nasmeha. Pa sem danes zjutraj na poti na faks vendarle užival. Čeprav je dež povzročil vsesplošno slabo voljo. Ali pa mogoče prav zato. Ženska poleg mene je vlaku nekajkrat očitajoče zavzdihnila, ko sem se na hitrico zrinil v vagon, da bi mi ne bilo treba na naslednjega čakati še pet minut. Vzdušje je bilo podobno kvaliteti zraku: zaskrbljeno in utrujeno. In prometa je bilo začuda malo, manj kot ponavadi. In morda je prav ta, neke čudne vrste jutranji mir, iz mene izvabil žvižganje. Stopal sem po svoji običajni poti in si žvižgal. Dobesedno užival sem v dežnih kapljah, da nikdar še tako. Bile so kot neke vrste ... glasba. Glasba sredi kaosa. Glasba, ki jo tu v Rimu zelo pogrešam. Moram priznati, da sem si kot eno od predn...

Barve Rima #6 Danes bolj ali manj sedim za mizo in tipkam. Črke mi že plešejo pred očmi. Tako je vedno, kadar pretipkavam zapiske s predavanj, ki sem jih poslušal na faksu, in ustvarjam članke, za katere so me prosili. Utrujajoče delo je to. Zdi se, da ga noče biti konec in da pravzaprav ničemur ne koristi, da samo izgubljam čas. Ven ne grem, ker rahlo dežuje. Samo vsake toliko pogledam skozi okno. Ponavadi je to takrat, ko me iz čudnega sveta črk in abstraktnih idej v moji glavi zbudi vreščanje marogastih škorcev, ki so si dva metra od mojega okna v luknji za bakrenimi cevmi naredili gnezdo. Vzamem si trenutek, da jih opazujem. Neumorno letajo sem in tja, pristanejo na ceveh, se ozirajo, kot bi nekaj iskali, morda preverjali, če je vse v redu. Potem zlezejo v komaj vidno odprtino, pa se spet vrnejo ven in zletijo po nove stvari. In tako že ves dan. Sem in tja, sem in tja. Verjetno letijo po črve in žužke za svoje mladiče, saj se vsakič, ko se škorec oče in škorec mama pribl...

Barve Rima #5 Ko po dolgem bivanju v Rimu prideš domov in spet vidiš zvezde, ne rečeš: " Uau ," ampak " Ooo ." Vzdih ganjenosti je to, ne vzklik presenečenja. Ker so stvari še lepše, ko jih vidiš po tem, ko si mislil, da si jih že pozabil. Danes zjutraj sem jih spet videl. Na nočnomodri knjigi, ki jo je bralo neko dekle. Pogosto se vidiva. Deliva si jutranjo pot proti centru, le da ona izstopi nekoliko prej. Na njej je nekaj izjemno lepega. Lepa je, ker je njen obraz miren in mehak kot mesečina. In lepa je, ker je na njej nekaj tako nerešljivo skrivnostnega. Predvsem pa je lepa, ker ima vsako jutro v rokah knjigo . Tako kot jaz. " Prijateljstvo se iz golega tovarištva rodi, ko dva ali več tovarišev odkrije, da jim je skupno kakšno razumevanje ali zanimanje ali celo okus, ki ga ne delijo z drugimi in za katerega je do tega trenutka vsak od njih verjel, da gre za njihov edinstven zaklad (ali breme). Tipičen otvoritveni izraz prijateljstva bi bil tore...

Barve Rima #4 Vsak dan, ko pridem na predavanja, že na daleč vidim njegov nasmeh. Ah, kot sonce je, ko stopim v predavalnico ves zaspan in utrujen od prekratke noči, s popotnico prepolnega vagona na metroju. In ko pridem mimo, mi udari v roko in me potreplja po rami. "Va bene?" Iskren sem, kakor je on iskren. Smejeva se, ko mu povem za prigodo s ciganko na vlaku. Obraz se mu stoži, ko izve za smrt mojega očeta. Ponavadi ima na sebi živo rumeno ali svetlo modro srajco, najbolj pa so mi všeč njegove oči. Oči, ki ne lažejo. Ime mu je Benoît, doma je iz Senegala. V Rimu je milijon odtenkov rjave  - in vsak odtenek ima svoj obraz. Na vsakem koncu, kamor pogledaš. V trgovini, na vlaku, za blagajno, pri oltarju. Tudi v Sloveniku. In ja, priznam, da mi je pred nekaterimi še vedno nelagodno. Niso vsi taki, kot je Benoît. Res ne. Ker jih ne poznam . In ker jih ne poznam, so potencialni tatovi in teroristi, neukročena divja bitja, zanemarjeni smrdljivci, so tisti, ki zavzemajo n...

Te dni sem slišal nekaj, kar me je osupnilo. Bile so besede nekega muslimana, ki je – potem ko je slišal kristjane ne samo govoriti, ampak načrtovati edinost med kristjani – da sedaj bolje razume, da raj ne pomeni imeti nekaj v obilju, dobiti neko nagrado, temveč vstopiti v drugega. Točno to govori tudi Jezus. Ko moli za nas, svojega Očeta prosi, da bi bili vsi eno, kakor sta On in njegov Oče eno. Tako, da živita drug v drugem. Da hkrati živita življenje drug drugega. Ne bom pesniški, prav nič. Vstopiti v drugega ni samo lepa metafora. Ne, zelo krvava stvar je to. Pomeni namreč pustiti, da te njegovo življenje prizadene. Da si pustiš razumeti, zakaj je tak, kot je. Da torej z njim živiš njegove padce in njegove čudaškosti. Da z njim gledaš tako dolgo, dokler ne vidiš vsaj približno tako, kot vidi on. Da lahko svoje besede in dejanja upravičiš ne s svojimi, ampak z njegovimi razlogi. Zato zame več od vseh sladkobnih besed, od vseh obljub, ki jih damo, pa jih nismo zmožni izpol...

Barve Rima #3 Kako lepo je imeti nekaj, kar pričakuješ! Veselim se pomladnih večerov. Tako lepi so. Pri nas ne diši po akaciji in po travniških rožah, niti se ne v pomladnih večerih zmanjša promet ob naši hiši. A je vendarle vsak pomladni večer v Sloveniku tako lep. Za drobcenim vrtom na zahodni strani našega poslopja je rožnata hiša, v njej pa prebiva deklica, ki vsak večer glasno poje. Vsak večer nestrpno čakam, da se bo oglasila. Tako zelo me razveseli, ko jo slišim. Če bi njeno petje poslušal kdo s strogim pogledom na glasbo, bi gotovo dejal, da gre za navadno dretje, ki nima nobene skupne točke z glasbo. Saj se niti ne razume, kaj poje. Zame pa je to  petje , najlepše petje, ki ga premore človek, tako lepo in dragoceno kakor žvrgolenje kosa in škorca na naši strehi, lepše od marsikaterega šolanega pevca, ki z namrgodenim obrazom misli, da zna peti, ker zapoje vse tako, kot piše na papirju. Ker skrivnost njenega petja ni v notah ali melodiji, ampak v tem, da v petju ...

Barve Rima #2 Ko sem bil otrok, so nam v vrtcu ponudili izziv, naj narišemo človeka. Vsake toliko (ponavadi, ko se selim) to risbo spet izbrskam iz kupa pod posteljo in jo občudujem. Ker me vsakič znova prevzame. Na dnu lista je nekaj, podobno človeku, saj veste, glavonožec z velikimi očmi in rokami, ki jih povezujejo otroško ravne črte. In ta slika sama po sebi ne bi bila nič kaj takega, če ne bi naravnost nad tem človekom narisal tudi veliko rumeno sonce. Ja, že takrat se mi je zdelo, da sonce spada v portret človeka. Da je sonce  bistvo človeka. Vem torej, od kdaj že ljubim sonce. In res ga ljubim, mislim da vsako leto močneje, zdaj že tako močno, da sem sposoben teči z vznožja na vrh Kvirinala samo zato, da bi se za minuto ali dve gledala, da bi me pogrelo in bi spet začutil svoje bistvo: da sem ljubljeni . To je zame sonce. Ne nastavljam se mu, da bi imel zagorelo kožo, nastavljam se mu, da bi se počutil ljubljen. Kadar tečem po stari Apijski cesti, se zato rad ustavi...

Barve Rima #1 ( Kot sem to že počel nekaj let, sem se tudi letos odločil pisati majska razmišljanja. Da bi pomagala najprej meni, če se da, pa tudi vam, ki boste to brali. Moj namen je bolj ali manj redno pisati o barvah Rima , o barvah mesta, v katerem živim. Z njimi hočem gledati globlje v realnost, v kateri živim, in preko drobnih vtisov, ki me bodo spremljala v mesecu dni, stopiti en korak naprej v svojem življenju: poiskati lepoto tudi tam, kjer jo je težje najti. Pojdite z mano in glejmo skupaj barve Rima . ) Pregovor o slovenskih fantih popolnoma drži. Rana ura, slovenskih fantov grob . Čisti dokaz tega pregovora sem tudi jaz. Pa vendar v jutrih neizmerno uživam. Jutro je vedno nekaj najlepšega, celo v takem mestu, kot je Rim. Takoj ko odpreš vrata, ti hladna sapa osveži obraz - in si vesel te svežine, pa čeprav si se težko ločil od tople skrčenosti postelje. Žejen si jutra, pa čeprav se tega v postelji nočeš zavedati. Je tako, kot bi te po licih pobožal nekdo, ki te ima ...