Zaprl sem oči. Veter mi je vel čez obraz in sramežljivo sonce, povsod naokoli vsakdanji vrvež, jaz pa sredi njega, a pravzaprav nekje čisto drugje. Počival sem. Pustil sem si nekaj trenutkov tišine, da bi razumel, kje sploh sem in kaj se je danes sploh zgodilo.
Na trg pred katedralo svetega Jakoba se je opoldne, ko smo prispeli v Santiago, usula množica ljudi. In ko smo sedeli in občudovali pogled, ki smo ga sanjali 30 dni, so se počasi, drug za drugim pred nami prikazovali naši sopotniki, za katere smo mislili, da jih ne bomo več videli. Najprej Ally, ki smo jo izgubili nekje pred Leónom, potem veliki Argentinec Alejandro, Bulač, Napoletano, Lino iz Milana in Francoz Alexandre, ki nam je drugi dan naše poti preskrbel ležišče in ki smo ga potem vedno znova srečevali ter še mnogo mnogo drugih ljudi, ki smo jih poznali samo po nasmehih in ki bodo to, namreč nasmejani romarji, v spominu tudi ostali. Pot res vedno da, kar se zdi, da je vzela. Bilo je lepo, veselo, zmagoslavno in prisrčno. A je nekaj manjkalo.
Zvečer sem somaševal pri maši v katedrali, kjer sem srečal še naše slovenske sopotnike. V veliko čast mi je bilo in izpolnila se mi je dolgoletna želja. Toda ko je na koncu maše pred oltar pristopilo osmero moških in zagnalo veliko kadilnico Botafumeiro, so mi obraz oblile solze. In iz mene je začelo dreti vse, kar sem nosil s sabo: strahovi, skrbi, bolečine, težave, odrekanja, sončni vzhodi, blato, klanci brez konca, razmišljanja, vlaga, rama in koleno, trepet pred dežjem, mavrice, topel čaj, megla, vznemirjenje, negotovost, izčrpanost, stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se niso, in stvari, ki se lahko ne bi zgodile, pa so se, majhni čudeži na poti, naši prepiri in nerazumevanja, sprave, odpuščanja, tišina, koraki in čisto na koncu nekakšen občutek med hvaležnostjo in zavestjo, da smo naredili nekaj nemogočega, a tako zelo pomembnega in za naše življenje potrebnega.
Kar nisem mogel sam povedati pred oltarjem, so povedale solze. To je bila moja najlepša molitev. To, kar je manjkalo.
In sem prišel v Santiago.
Veselim se z vami. Čestitke vsem trem! In veselo pot domov.
OdgovoriIzbrišiLepo je bilo brati vaše vtise in preko njih hoditi z vami. Čestitke ob prihodu v Santiago in vse dobro!
OdgovoriIzbrišiBravo! Iskrene čestitke vsem, ki vam je uspela ta pot. Kako je že napisal Nejc Zaplotnik? Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi!
OdgovoriIzbrišiLepo je bilo dnevno spremljati razmišljanja na tej poti. Ko nekaj dni nisem mogla do interneta, sem kasneje kar "požirala" dneve, ki sem jih zamudila.
Kako je lepo, ko si na cilju. Pozabljeni so vsi žulji in vse bolečine. Tako, kot mati pozabi na bolečine, ko ji v naročje položijo novorojeno dete in se veseli novega življenja.
Še enkrat: čestitke in srečno pot domov ter hvala za vse lepe misli.
K.
In zdaj ste na cilju, ki je dejansko šele začetek ... srečno :)
OdgovoriIzbrišiČestitam, da si prišel na cilj. Že dolgo se ti nisem oglašal. Lepo se imej, in ti želim veliko blagoslova
OdgovoriIzbrišiLp