Preskoči na glavno vsebino

Tujci

Veste, kaj me preseneča? Da Jezus tik pred tem, ko bo padel v trpljenje in smrt, ko bi ga moral pretresati nemir, ko bi lahko bil – celo upravičeno – živčen in zato skrajno neprijazen in zadrt, govori o miru. Ne samo to. Tudi mirno govori. »Vaše srce naj se ne vznemirja in plaši.« Kakor da ne bi vedel, kaj ga čaka. Kakor da ne bi že v tistem trenutku visel med nebom in zemljo, v skrajni negotovosti, kaj bo z njim, z njegovim življenjem, z njegovo žrtvijo, z njegovim poslanstvom, če bo uspel narediti to, za kar živi ...

Kakor da ne bi stopal v situacijo, kakršnih je v vsakem življenju nešteto.

Nekaj je moralo biti v Jezusu drugačnega, da je lahko v takem položaju govoril s takim mirom. To je bila njegova notranja drža, njegova notranja lepota. Njegova povezanost z Očetom, ki mu je dajala trdno gotovost v to, kar počne; ki mu je dajala varnost in zaledje; ki mu je dajala trezen pogled; ki mu je dajala mir.
Danes veliko časa posvetimo naši zunanji lepoti, veliko več kot notranji. Zato smo mnogokrat na zunaj kot iz škatlice, znotraj pa kot razvaline, ki se jih da zlahka odkriti prav v situacijah, ki nam niso pisane na kožo: v konfliktih, v življenjskih precepih, skrbeh in preizkušnjah ter nasploh v katerikoli težavi.

Svojo umiritev potem premnogi ljudje spet iščejo v zunanji drži: v raznih tehnikah umiritve, kot sta npr. joga ali pilates ali pa se umaknejo pred svetom in ne želijo, da bi jih kdo motil; a do notranjega miru ne pridejo. Ker so umirjali svoje telo, ne pa svojega srca.

Pot do miru se začne šele tedaj, ko spoznamo, da smo postali nemirni takrat, ko smo postali tujci samemu sebi. In da smo tujci samemu sebi postali tedaj, ko smo postali tujci Bogu.

Zato si ne mislimo, da je mogoče do miru priti zgolj s počitkom, z dopustom ali umikom kam proč, kam daleč. Sami ne moremo uničiti svojih strahov. Sami ne moremo premagati občutkov krivde. Ne moremo pobegniti temu, kar smo, tudi svojim sencam ne. Za notranji mir potrebujemo prostor, kjer se bomo počutili varno in sprejeto, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem srcu.

Do njega je toliko poti, kolikor je ljudi. A eno je jasno: da je treba narediti prostor Bogu – prostor v našem prostoru in našem času. Potem lahko računamo tudi na njegov mir. Mir, popolnoma drugačen od tistega »od sveta«: mir tistega, ki zatrdno ve, da ga prijatelj ne bo izdal, ne zapustil. Nikoli in za nič na svetu.

Komentarji

  1. Podpišem! Pomeni pa, da nas čaka veliko dela, kajne :)

    OdgovoriIzbriši
  2. "Kdor ne najde miru v sebi, ga zaman išče drugje". F. Nietzsche"


    Jaz ga zadnje dni zelo pogrešam. Težko je.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tisto od Nietzscheja in ostalo je moje in NE ANONIMNO. Olga

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j