Zvezani Bog
Rekel bi, da je imel kaj videti, kdor je nekega petka preganjal prah jeruzalemskih ulic. Bil je mož, zvezan mož. In obsojen na smrt. Neki Jezus, ki se je delal Boga. Ki je pravzaprav bil Bog. Toda, povejte, kako more biti Bog zvezan?
Pa je bil. In je še vedno zvezan. Ne verjamete?
Pa vam povem, da je. To nam namreč danes pove kar sam. Tik preden gre v trpljenje, nam Jezus pove, da je tako trdno zvezan, da ga ne more nič razvezati, niti najostrejši nož niti najmočnejša roka. Zvezan je namreč z ljubeznijo. Zvezan tako, kakor je z vami zvezan kdo, ki ga imate najraje. Na tak način je s svojim Očetom in nami zvezan Jezus. Pravzaprav Jezus celo prosi, da bi Oče naredil na tej tesni vezi še kakšen vozel, da bo z nami vsemi popolnoma eno.
Ob teh besedah se na človeškem obrazu izrišejo poteze dvoma. Biti zvezan pomeni biti odvisen od drugega, pomeni biti na razpolago, pomeni pustiti, da drug odloča o tvojem ravnanju, o tvojem življenju.
Prav zato je pot ponižnosti, pot, po kateri hodimo zvezanih rok, tako težka. Od nas namreč zahteva, da se pridemo do »sramotnega« spoznanja: preslabotni smo, da bi sami hodili svojo pot. Ker pa ne moremo sami, je nujno, da se z nekom zvežemo. To pa nadalje pomeni, da svoje želje, svoje načrte, svoje priložnosti postavimo na stran ter v prvi plan postavimo odločitve, ki bodo v prid temu, da vedno bolj postajamo eno – z Bogom in ljudmi. Pot zvezanosti je pot sprejemanja, pot dobrote, pot razdajanja. Nevarna pot. A edina, na kateri imamo možnosti za preživetje.
Tako je človekova edina možnost, da se pusti zvezati, če želi biti svoboden. Govorim neumno? Ne bi rekel. Ko smo namreč zvezani z ljubeznijo, z Bogom in sočlovekom, potem smo popolnoma rešeni drugih vezi. Prav zvestoba, tako težka stvar, prinaša v življenje vsakega človeka mir in srečo – ker ve, da ga ima nekdo rad. Če pa vemo to, smo rešeni vseh strahov in skrbi – in smo svobodni.
Bog želi biti zvezan z nami. Želimo biti tudi mi?
Pa vam povem, da je. To nam namreč danes pove kar sam. Tik preden gre v trpljenje, nam Jezus pove, da je tako trdno zvezan, da ga ne more nič razvezati, niti najostrejši nož niti najmočnejša roka. Zvezan je namreč z ljubeznijo. Zvezan tako, kakor je z vami zvezan kdo, ki ga imate najraje. Na tak način je s svojim Očetom in nami zvezan Jezus. Pravzaprav Jezus celo prosi, da bi Oče naredil na tej tesni vezi še kakšen vozel, da bo z nami vsemi popolnoma eno.
Ob teh besedah se na človeškem obrazu izrišejo poteze dvoma. Biti zvezan pomeni biti odvisen od drugega, pomeni biti na razpolago, pomeni pustiti, da drug odloča o tvojem ravnanju, o tvojem življenju.
Prav zato je pot ponižnosti, pot, po kateri hodimo zvezanih rok, tako težka. Od nas namreč zahteva, da se pridemo do »sramotnega« spoznanja: preslabotni smo, da bi sami hodili svojo pot. Ker pa ne moremo sami, je nujno, da se z nekom zvežemo. To pa nadalje pomeni, da svoje želje, svoje načrte, svoje priložnosti postavimo na stran ter v prvi plan postavimo odločitve, ki bodo v prid temu, da vedno bolj postajamo eno – z Bogom in ljudmi. Pot zvezanosti je pot sprejemanja, pot dobrote, pot razdajanja. Nevarna pot. A edina, na kateri imamo možnosti za preživetje.
Tako je človekova edina možnost, da se pusti zvezati, če želi biti svoboden. Govorim neumno? Ne bi rekel. Ko smo namreč zvezani z ljubeznijo, z Bogom in sočlovekom, potem smo popolnoma rešeni drugih vezi. Prav zvestoba, tako težka stvar, prinaša v življenje vsakega človeka mir in srečo – ker ve, da ga ima nekdo rad. Če pa vemo to, smo rešeni vseh strahov in skrbi – in smo svobodni.
Bog želi biti zvezan z nami. Želimo biti tudi mi?
Komentarji
Objavite komentar