Preskoči na glavno vsebino

Zvezani Bog

Rekel bi, da je imel kaj videti, kdor je nekega petka preganjal prah jeruzalemskih ulic. Bil je mož, zvezan mož. In obsojen na smrt. Neki Jezus, ki se je delal Boga. Ki je pravzaprav bil Bog. Toda, povejte, kako more biti Bog zvezan?

Pa je bil. In je še vedno zvezan. Ne verjamete?

Pa vam povem, da je. To nam namreč danes pove kar sam. Tik preden gre v trpljenje, nam Jezus pove, da je tako trdno zvezan, da ga ne more nič razvezati, niti najostrejši nož niti najmočnejša roka. Zvezan je namreč z ljubeznijo. Zvezan tako, kakor je z vami zvezan kdo, ki ga imate najraje. Na tak način je s svojim Očetom in nami zvezan Jezus. Pravzaprav Jezus celo prosi, da bi Oče naredil na tej tesni vezi še kakšen vozel, da bo z nami vsemi popolnoma eno.

Ob teh besedah se na človeškem obrazu izrišejo poteze dvoma. Biti zvezan pomeni biti odvisen od drugega, pomeni biti na razpolago, pomeni pustiti, da drug odloča o tvojem ravnanju, o tvojem življenju.

Prav zato je pot ponižnosti, pot, po kateri hodimo zvezanih rok, tako težka. Od nas namreč zahteva, da se pridemo do »sramotnega« spoznanja: preslabotni smo, da bi sami hodili svojo pot. Ker pa ne moremo sami, je nujno, da se z nekom zvežemo. To pa nadalje pomeni, da svoje želje, svoje načrte, svoje priložnosti postavimo na stran ter v prvi plan postavimo odločitve, ki bodo v prid temu, da vedno bolj postajamo eno – z Bogom in ljudmi. Pot zvezanosti je pot sprejemanja, pot dobrote, pot razdajanja. Nevarna pot. A edina, na kateri imamo možnosti za preživetje.

Tako je človekova edina možnost, da se pusti zvezati, če želi biti svoboden. Govorim neumno? Ne bi rekel. Ko smo namreč zvezani z ljubeznijo, z Bogom in sočlovekom, potem smo popolnoma rešeni drugih vezi. Prav zvestoba, tako težka stvar, prinaša v življenje vsakega človeka mir in srečo – ker ve, da ga ima nekdo rad. Če pa vemo to, smo rešeni vseh strahov in skrbi – in smo svobodni.

Bog želi biti zvezan z nami. Želimo biti tudi mi?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n