Preskoči na glavno vsebino

Nekaj novega?

Se vam zdi, da je ta zapoved: »Ljubite drug drugega« res tako zelo nova? Gotovo boste odmahnili z roko in dejali: »Saj o ljubezni čivkajo že ptiči na vejah.« In ne samo ptiči. Vse popevke, vse velike ustvarjanine, vse pridige se končno izcimijo v ljubezen. V to veliko stvar, ki polni poezijo in mladost in nasploh vse lepe in visoke misli.

Toda – ali ne velikokrat ostane ljubezen samo beseda?

Tako res postane nekaj običajnega, nekaj starega. Nekaj, kar smo že tolikokrat slišali, da na naša ušesa deluje kot pokvarjena plošča. Ali pa jo zapakiramo v obleko tradicije in je ljubezen tisto, kar se spodobi za osebne praznike, kakršni so godovi in rojstni dnevi. Ali pa je ljubezen zadnja možnost, ki jo izberemo, da pred ljudmi ne bi izpadli kot egoisti in brezsrčneži. Velikokrat pa je ljubezen tudi nekaj, kar načrtujemo. Pogodba. Nekaj, kar si natančno planiramo.
V takem primeru je »zapoved ljubezni« res stara. Nekaj obrabljenega.

In zmotili smo se. To ni ljubezen. Kajti poanta ljubezni je ravno v tem, da je vedno nova, nikdar stara. Ljubezen je nepredvidljiva. Nikdar ne vemo, kaj bo zahtevala od našega srca, nikdar ne vemo, kaj bomo morali zaradi nje spremeniti. Niti ne vemo, s kakšnim obrazom se nam bo pokazala: bo to obraz, ki bo od nas zahteval lepo čustvo ali grenko potrpljenje.

Ljubezen je vedno nova, je vedno drugačna. In ljubezni ni sram, da je drugačna. Vedno znova preseneča. Pripravljena je tudi na nasprotovanja, pripravljena na vzdihe, da se »to ne spodobi«, pripravljena, da vedno znova izbere tisto, kar je potrebno, ne pa, kar prinaša korist.

Ampak – tudi to so samo besede. Ljubezen pa ne potrebuje besed, ampak srce.

Komentarji

  1. Zelo lep, pomladno obarvani blog! Prava ljubezen ni nikdar grešna, ampak naredi vedno vse prav! Prebije se tudi čez steze, kjer bi še volkovi nehali prežati, pa zapiše pesnik lord Byron.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepa misel, kot vedno - vedno najdem kaj zase, da mi da misliti, se zamisliti. Da ponovno pregledam, kakšen je moj odnos, moje pojmovanje osnovnih življenjskih zadev, vprašanj...

    OdgovoriIzbriši
  3. Bogoslovci, zdravniki za dušo! Ostanite zvesti svojemu poslanstvu! Še posebej mi je ljub pogumni, neomajni lik literarnega junaka Antona M.Čedermaca! Znal je prisluhniti malemu človeku za velike ideale!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej