Tujci

Veste, kaj me preseneča? Da Jezus tik pred tem, ko bo padel v trpljenje in smrt, ko bi ga moral pretresati nemir, ko bi lahko bil – celo upravičeno – živčen in zato skrajno neprijazen in zadrt, govori o miru. Ne samo to. Tudi mirno govori. »Vaše srce naj se ne vznemirja in plaši.« Kakor da ne bi vedel, kaj ga čaka. Kakor da ne bi že v tistem trenutku visel med nebom in zemljo, v skrajni negotovosti, kaj bo z njim, z njegovim življenjem, z njegovo žrtvijo, z njegovim poslanstvom, če bo uspel narediti to, za kar živi ...

Kakor da ne bi stopal v situacijo, kakršnih je v vsakem življenju nešteto.

Nekaj je moralo biti v Jezusu drugačnega, da je lahko v takem položaju govoril s takim mirom. To je bila njegova notranja drža, njegova notranja lepota. Njegova povezanost z Očetom, ki mu je dajala trdno gotovost v to, kar počne; ki mu je dajala varnost in zaledje; ki mu je dajala trezen pogled; ki mu je dajala mir.

Danes veliko časa posvetimo naši zunanji lepoti, veliko več kot notranji. Zato smo mnogokrat na zunaj kot iz škatlice, znotraj pa kot razvaline, ki se jih da zlahka odkriti prav v situacijah, ki nam niso pisane na kožo: v konfliktih, v življenjskih precepih, skrbeh in preizkušnjah ter nasploh v katerikoli težavi.

Svojo umiritev potem premnogi ljudje spet iščejo v zunanji drži: v raznih tehnikah umiritve, kot sta npr. joga ali pilates ali pa se umaknejo pred svetom in ne želijo, da bi jih kdo motil; a do notranjega miru ne pridejo. Ker so umirjali svoje telo, ne pa svojega srca.

Pot do miru se začne šele tedaj, ko spoznamo, da smo postali nemirni takrat, ko smo postali tujci samemu sebi. In da smo tujci samemu sebi postali tedaj, ko smo postali tujci Bogu.

Zato si ne mislimo, da je mogoče do miru priti zgolj s počitkom, z dopustom ali umikom kam proč, kam daleč. Sami ne moremo uničiti svojih strahov. Sami ne moremo premagati občutkov krivde. Ne moremo pobegniti temu, kar smo, tudi svojim sencam ne. Za notranji mir potrebujemo prostor, kjer se bomo počutili varno in sprejeto, pa čeprav polni napak, nemira, težav, slabosti, krivd, mučnih skrbi in strahov. In tak prostor je samo v Božjem srcu.

Do njega je toliko poti, kolikor je ljudi. A eno je jasno: da je treba narediti prostor Bogu – prostor v našem prostoru in našem času. Potem lahko računamo tudi na njegov mir. Mir, popolnoma drugačen od tistega »od sveta«: mir tistega, ki zatrdno ve, da ga prijatelj ne bo izdal, ne zapustil. Nikoli in za nič na svetu.