Preskoči na glavno vsebino

Delu čast ... in ... počitek

Jožef ... Tihi Jožef, ki v celem Svetem pismu ne spregovori niti ene same besede. Jožef, ki govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si izbrali kristjani iz Idrije. Delavca. Nekoga, ki jim je bil podoben. Menda zato, si predstavljam, da bi imeli nekoga, ki bi dajal zgled njihovemu delu. Nekoga, na katerega bi pogledali, ko bi se jim zdel delavnik pretežak in nesmiseln, nekoga, ki je znal delo imeti rad in ga uporabljati za lastno srečo.

Navsezadnje gre za to pri delu. Ne samo za golo telesno preživetje. Tudi – in morda predvsem – za človekovo srečo. Za zavest izpolnjenosti, ki jo čuti ob tem, ko je koristen, ustvarjalen. Za zadovoljstvo, ki ga preveva ob rezultatih truda. In še za marsikaj več, kar človeku prinaša delo, ki ga opravlja. Izkušnje, vztrajnost, potrpežljivost ...

Ne vem, kakšen odnos do dela gojimo sami. Večkrat nam je bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Izogibamo se ga. Do rezultatov bi radi s čim manjšim ali nikakršnim naporom. In to veliko ljudem dandanes uspeva. Zato je to mnogim (v veliki meri mladini) postalo ideal priti do cilja brez dela. In priti do službe, v kateri bo čimmanj dela za čimveč denarja.

A brez dela človek ni to, za kar je bil ustvarjen. Ni ustvarjalec. Ne toči potu in ne prestaja napora, a tudi ne čuti, da je na tem svetu potreben. Človek tako izgublja svojo identiteto in smisel svojega obstoja.

Druga skrajnost je, da delamo preveč. Delamo, pa ne vemo, k čemu naj bi nas to delo sploh pripeljalo. Delamo, ker je pač treba delati. Ker drugače ne gre. A tega dela ne spremlja tišina, temveč nerganje. Nismo zadovoljni. Ker ne delamo z dušo, ampak z bolečino.

Kje je prava pot? Kjer je Jožef, delavec. Tihi Jožef, ki je Jezusa naučil tesarstva in molitve, ki ga je naučil napora in počitka, ki ga je naučil v ustavljanju med delom pomisliti, da je svoboden, da ga delo ne določa in da ga ne pogojuje, temveč da je delo izraz tega, kar je.
Zgled Jožefa, tihega delavca, ki zna delati in ki se zna ustaviti. Da bi njegovo in naše delo – naš vsakdan – postalo pesem duše, vir veselja in mirnega zadovoljstva.

Komentarji

  1. Delo me veseli, ker pošteno zaslužen denar je res temelj za občutek svobode.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa tudi naša celotna škofija ga ima za zavetnika :) Lepa misel. Ovrednotiti delo danes je postalo že kar velik zalogaj - ni lahko. In vendar mora vsakdo izmed nas ustvarjati, da izpolni svoje od Boga dano poslanstvo. Kako lepo je veselje nad uspešno zaključenim delom, v katerega smo vložili del sebe!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n