Preskoči na glavno vsebino

Kdo je letošnji Eurosong? 9. del

NEPOSREDNO UVRŠČENE V FINALE (29. maja)

Španija: Daniel Diges - Algo Pequeñito
http://www.youtube.com/watch?v=IGlKLUujURk&feature=related
Resnično zanimiva pesem, ki ni navadna balada. Meša se s šansonom (kar lepo nakaže uporaba harmonike) in nekoliko ciganskim melosom. Ni tipično španska, a ne izstopa iz njenega okolja, kar daje pesmi dodatno vrednost. Čudovit Danielov strastni vokal tudi naredi svoje. Na koncu dobimo prelepo skladbo, ki bo Španijo končno pripeljala malo više kot prejšnja leta. Nič nimam proti, če bi zmagala. Ali bo kaj s tem, bomo videli.

Norveška: Didrik Solli-Tangen - My Heart Is Yours
http://www.youtube.com/watch?v=B7cf9IVvovE&feature=related
Tipično »ildivovska« ali »westlifovska« pesem. Morda jo bodo vzeli v predelavo, če bo uspešna. Lepo se uleže v srce, a verjetno za to, da bi Eurosong tudi drugo leto gledali iz Osla, nekaj manjka. Didriku nič ne manjka, vokal je odličen, a za korak na vrh bi potrebovali še kaj inovativnosti in iskric, ki so jih z nastopom Alexandra Rybaka prinesli lani. Sicer pa je pesem zelo lepa.

Velika Britanija: New video Josh - That Sounds Good To Me
http://www.youtube.com/watch?v=b8363R9XbGY&feature=channel
Če bi se dalo, bi vsako leto k sodelovanju pritegnil Andrewa Lloyda Webbra, ki je lani Britaniji končno vrnil nekaj ugleda. Malo se bojim, da ga bo Josh letos spet zapravil. Kar je zelo škoda. Pesem je »kar neki«. Škoda že zagotovljene vstopnice za finale.

Francija: Jessy Matador - Allez, Ola, Ole
http://www.youtube.com/watch?v=4acm3gcWhAE&feature=related
Afrika. Morda je Francoze premamila nogometna evforija, ker je to bolj pesem za kakšno nogometno himno (v stilu Anastacie), ne pa za Eurosong. Evropa – Francija: ena proti nič.

Nemčija: Lena – Satellite
http://www.youtube.com/watch?v=8QSgNM9yNjo&feature=channel
Končno tudi poslušljiva pesem s strani Nemčije. Letos so se izkazali. Lena poje zanimivo, inovativno, s pravim pristopom, da bi pesem postala uspešnica. Prepriča. To je največ, kar šteje. Lahko uživamo in ni strahu, da bi nas razočarala. Če vas zamika, zaplešite.
Oznake:

Komentarji

  1. Unknown23. 5. 10, 22:40

    hahaha... ob poslušanju francoske pesmi je tut meni glas v glavi pravil: ta komad bi pa bil za kešno svetovno nogometno himno =)
    drugače pa če ne zmaga bo pa sigurno 'poletni hit', ker je pesem taka 'poletna', poslušljiva, gre hitro v uho - vsaj meni je všeč (ne morem se pa odločit a je dejansko za na eurosong).
    se pa tut strinjam glede Nenčije: končno malo bolj prijazna pesem (pri meni ima še vedno slab vtis od prvega leta k sem poslušala eurosong -2005- tut če je mela vmes kakih boljših komadov :S)!!!

    bomo vidli kako se bo izteklo!
    drugače pa čestitam za komentarje - kar realni - obvladaš ti to ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več