Preskoči na glavno vsebino

Kdo je letošnji Eurosong? 1. del

Prvi polfinale (25. maja)


01. Moldavija: Sunstroke Project & Olia Tira - Run Away
http://www.youtube.com/watch?v=ECyeUYsU14E
Ko boste slišali moldavsko pesem, se boste gotovo gotovo spomnili lanskoletne zmagovalke. Violinski ritmi v ozadju pač marsikaj povejo. A dejstvo je, da uspehi prejšnjih let na Eurosongu ne štejejo kaj dosti. Zato so Moldavci dodali saksofonsko solažo, ki nekoliko popestri sicer že tolikokrat slišano pesem, a za sabo ne pusti močnejšega vtisa. Morda so se izgubili v eksperimentiranju všečnosti, kot poprej že mnogokatera država, tudi Slovenija. Moldavski pesmi manjka inovativnost. Prav zato ne pričakujem vidnejšega uspeha.

02. Rusija: Peter Nalitch & Friends - Lost And Forgotten
http://www.youtube.com/watch?v=a-IhsDVq-NQ&feature=related
Kar manjka Moldavcem, Eurosongu pridenejo Rusi. Pesem na začetku sicer deluje kot utrujena balada, a se skozi pesem nenavadno inovativno loteva podajanja sporočila. Žalostna, res žalostna pesem, kakršne so sposobna samo ruska čustva, če se spomnimo njihove bogate vokalne zakladnice. Da bi bila pesem prava uspešnica, ji manjka samo malce bogatejša spremljava in prepričljivost, ki je Peter še ni sposoben. Morda preseneti na odru.

03. Estonija: Malcolm Lincoln – Siren
http://www.youtube.com/watch?v=KEcNfmuF4YA
Nekoliko nenavadna pesem. Malce preveč čudaška, da bi bila prijetna. Sicer se odlično prilega temu, o čemer poje. A nima nekega središča, okoli katerega bi se vrtela. Tako skupaj z njo nekam zatavamo, še sami ne vemo, kam. Estonija je zadnja leta (z izjemo lanske pesmi) zašla v nekakšno evrosongovsko krizo, iz katere se zaenkrat ne more izvleči. Počakajmo, morda pa imajo severnjaki še kaj povedati. Letos žal ne.

04. Slovaška: Kristina Pelakova – Horehronie
http://www.youtube.com/watch?v=kghCqyMLPFA
Pesem, ki je stilno povezana z lansko zmagovalko. Vase je namreč potegnila nekaj otroško skrivnostnega, nekaj, kar imamo radi, nekaj, kar se nam je lani uleglo na srce. Kot da bi potovali s pravljico, v svetove neznanega, ki komaj čaka, da ga odkrijemo. Slovaki doslej niso izstopali. Letos je popolnoma drugače. Očitno je bila kombinacija uspešnega skladatelja, tekstopisca in sposobne pevke s prijetnim glasom dobra kombinacija. Po mojem mnenju je Slovaška letos ena izmed favoritinj za zmago.
Oznake:

Komentarji

  1. Lojze Potočnik14. 5. 10, 21:38

    Odštevanje se je začelo. V soboto sem gledal predstavitev. Všeč mi je bila Romunska predstavnica. Na prvem predizboru glasujem za Srbijo. Vsaj v svojem jeziku poje, ker menim, da naj pojejo v jeziku države ali manjšine, ne pa v angleščini.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša15. 5. 10, 13:27

    ... ekola, pa se je začelo! :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več