Veste, s čim so se začele vse vojne? Ko so ljudje začeli iskati razlike. In kako so se končale? Ne z zmago ene ali druge strani, temveč takrat, ko so ljudje razumeli, da sva na eni in drugi strani človeka in ne kaj drugega. In da je to nekaj dragocenega.
Da, končale so se takrat, ko so bili ljudje sposobni spoznanja, da je razlika bogastvo in ne ovira. Ko so bili sposobni spoštovanja. Ko so bili sposobni živeti skupaj, ustvariti skupnost v različnosti. Ko so bili sposobni ljubiti. Ko so bili sposobni biti odsev Boga. Troedinega Boga.
Kajti edina prava ljubezen je ljubiti drugačnost.
Sedaj veste, da ne govorim samo o vojnah med narodi, ampak tudi o vojnah med nami, o vojnah v odnosih, prijateljstvih, med zakoncema, v družini. Ali se ne začnejo in ne končajo na istem tnalu? Pri razlikah, ki so vedno bile in vedno bodo obstajale? In ali ne samo zaradi njih vzdihujemo, kričimo, grozimo, žalimo, preklinjamo? In si mislimo, da bi se vse rešilo, če jih preprosto ne bi bilo: če bi nas iste stvari veselile in žalostile, če bi enako čutili, se v vsem strinjali, če bi enako čustvovali, enako razmišljali ... A razlike so vedno bile in vedno bodo.
Ljubezen – Bog – Sveta Trojica namreč ni stvar enakosti, marveč stvar skupnosti.
Kajti kjer je skupnost, je različnost. A samo tam, kjer je skupnost, je tudi ljubezen. Torej za svoje uresničenje pač ne moremo mimo skupnosti, ne moremo mimo drugačnosti: drugačnosti v prednostih in pomanjkljivostih. Drugačnosti, ki nam daje težko, a osvobajajočo nalogo: da živimo skupaj, ker se potrebujemo – v dopolnjevanju tega, kar nam manjka.
Seveda je za to najprej potrebno, da si priznamo svoje pomanjkljivosti. Da vemo, da nismo nezmotljivi in vsemogočni. Potem bo tudi napor v premagovanju različnosti, drugačnosti veliko manjši: tako kot jaz potrebujem drugega, namreč tudi drugi potrebuje mene.
Povejte mi, če je še kakšen lepši občutek od tega.
Kajti edina prava ljubezen je ljubiti drugačnost.
Sedaj veste, da ne govorim samo o vojnah med narodi, ampak tudi o vojnah med nami, o vojnah v odnosih, prijateljstvih, med zakoncema, v družini. Ali se ne začnejo in ne končajo na istem tnalu? Pri razlikah, ki so vedno bile in vedno bodo obstajale? In ali ne samo zaradi njih vzdihujemo, kričimo, grozimo, žalimo, preklinjamo? In si mislimo, da bi se vse rešilo, če jih preprosto ne bi bilo: če bi nas iste stvari veselile in žalostile, če bi enako čutili, se v vsem strinjali, če bi enako čustvovali, enako razmišljali ... A razlike so vedno bile in vedno bodo.
Ljubezen – Bog – Sveta Trojica namreč ni stvar enakosti, marveč stvar skupnosti.
Kajti kjer je skupnost, je različnost. A samo tam, kjer je skupnost, je tudi ljubezen. Torej za svoje uresničenje pač ne moremo mimo skupnosti, ne moremo mimo drugačnosti: drugačnosti v prednostih in pomanjkljivostih. Drugačnosti, ki nam daje težko, a osvobajajočo nalogo: da živimo skupaj, ker se potrebujemo – v dopolnjevanju tega, kar nam manjka.
Seveda je za to najprej potrebno, da si priznamo svoje pomanjkljivosti. Da vemo, da nismo nezmotljivi in vsemogočni. Potem bo tudi napor v premagovanju različnosti, drugačnosti veliko manjši: tako kot jaz potrebujem drugega, namreč tudi drugi potrebuje mene.
Povejte mi, če je še kakšen lepši občutek od tega.
Hvala ti za to lepo misel - mislim, da so jo tudi poslušalci lepo razumeli in od tega nekaj odnesli v življenje.
OdgovoriIzbriši