Preskoči na glavno vsebino

Kdo je letošnji Eurosong? 9. del

NEPOSREDNO UVRŠČENE V FINALE (29. maja)

Španija: Daniel Diges - Algo Pequeñito
http://www.youtube.com/watch?v=IGlKLUujURk&feature=related
Resnično zanimiva pesem, ki ni navadna balada. Meša se s šansonom (kar lepo nakaže uporaba harmonike) in nekoliko ciganskim melosom. Ni tipično španska, a ne izstopa iz njenega okolja, kar daje pesmi dodatno vrednost. Čudovit Danielov strastni vokal tudi naredi svoje. Na koncu dobimo prelepo skladbo, ki bo Španijo končno pripeljala malo više kot prejšnja leta. Nič nimam proti, če bi zmagala. Ali bo kaj s tem, bomo videli.

Norveška: Didrik Solli-Tangen - My Heart Is Yours
http://www.youtube.com/watch?v=B7cf9IVvovE&feature=related
Tipično »ildivovska« ali »westlifovska« pesem. Morda jo bodo vzeli v predelavo, če bo uspešna. Lepo se uleže v srce, a verjetno za to, da bi Eurosong tudi drugo leto gledali iz Osla, nekaj manjka. Didriku nič ne manjka, vokal je odličen, a za korak na vrh bi potrebovali še kaj inovativnosti in iskric, ki so jih z nastopom Alexandra Rybaka prinesli lani. Sicer pa je pesem zelo lepa.

Velika Britanija: New video Josh - That Sounds Good To Me
http://www.youtube.com/watch?v=b8363R9XbGY&feature=channel
Če bi se dalo, bi vsako leto k sodelovanju pritegnil Andrewa Lloyda Webbra, ki je lani Britaniji končno vrnil nekaj ugleda. Malo se bojim, da ga bo Josh letos spet zapravil. Kar je zelo škoda. Pesem je »kar neki«. Škoda že zagotovljene vstopnice za finale.

Francija: Jessy Matador - Allez, Ola, Ole
http://www.youtube.com/watch?v=4acm3gcWhAE&feature=related
Afrika. Morda je Francoze premamila nogometna evforija, ker je to bolj pesem za kakšno nogometno himno (v stilu Anastacie), ne pa za Eurosong. Evropa – Francija: ena proti nič.

Nemčija: Lena – Satellite
http://www.youtube.com/watch?v=8QSgNM9yNjo&feature=channel
Končno tudi poslušljiva pesem s strani Nemčije. Letos so se izkazali. Lena poje zanimivo, inovativno, s pravim pristopom, da bi pesem postala uspešnica. Prepriča. To je največ, kar šteje. Lahko uživamo in ni strahu, da bi nas razočarala. Če vas zamika, zaplešite.

Komentarji

  1. hahaha... ob poslušanju francoske pesmi je tut meni glas v glavi pravil: ta komad bi pa bil za kešno svetovno nogometno himno =)
    drugače pa če ne zmaga bo pa sigurno 'poletni hit', ker je pesem taka 'poletna', poslušljiva, gre hitro v uho - vsaj meni je všeč (ne morem se pa odločit a je dejansko za na eurosong).
    se pa tut strinjam glede Nenčije: končno malo bolj prijazna pesem (pri meni ima še vedno slab vtis od prvega leta k sem poslušala eurosong -2005- tut če je mela vmes kakih boljših komadov :S)!!!

    bomo vidli kako se bo izteklo!
    drugače pa čestitam za komentarje - kar realni - obvladaš ti to ;)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m