Se vam zdi, da je ta zapoved: »Ljubite drug drugega« res tako zelo nova? Gotovo boste odmahnili z roko in dejali: »Saj o ljubezni čivkajo že ptiči na vejah.« In ne samo ptiči. Vse popevke, vse velike ustvarjanine, vse pridige se končno izcimijo v ljubezen. V to veliko stvar, ki polni poezijo in mladost in nasploh vse lepe in visoke misli.
Toda – ali ne velikokrat ostane ljubezen samo beseda?
Tako res postane nekaj običajnega, nekaj starega. Nekaj, kar smo že tolikokrat slišali, da na naša ušesa deluje kot pokvarjena plošča. Ali pa jo zapakiramo v obleko tradicije in je ljubezen tisto, kar se spodobi za osebne praznike, kakršni so godovi in rojstni dnevi. Ali pa je ljubezen zadnja možnost, ki jo izberemo, da pred ljudmi ne bi izpadli kot egoisti in brezsrčneži. Velikokrat pa je ljubezen tudi nekaj, kar načrtujemo. Pogodba. Nekaj, kar si natančno planiramo.
V takem primeru je »zapoved ljubezni« res stara. Nekaj obrabljenega.
In zmotili smo se. To ni ljubezen. Kajti poanta ljubezni je ravno v tem, da je vedno nova, nikdar stara. Ljubezen je nepredvidljiva. Nikdar ne vemo, kaj bo zahtevala od našega srca, nikdar ne vemo, kaj bomo morali zaradi nje spremeniti. Niti ne vemo, s kakšnim obrazom se nam bo pokazala: bo to obraz, ki bo od nas zahteval lepo čustvo ali grenko potrpljenje.
Ljubezen je vedno nova, je vedno drugačna. In ljubezni ni sram, da je drugačna. Vedno znova preseneča. Pripravljena je tudi na nasprotovanja, pripravljena na vzdihe, da se »to ne spodobi«, pripravljena, da vedno znova izbere tisto, kar je potrebno, ne pa, kar prinaša korist.
Ampak – tudi to so samo besede. Ljubezen pa ne potrebuje besed, ampak srce.
Toda – ali ne velikokrat ostane ljubezen samo beseda?
Tako res postane nekaj običajnega, nekaj starega. Nekaj, kar smo že tolikokrat slišali, da na naša ušesa deluje kot pokvarjena plošča. Ali pa jo zapakiramo v obleko tradicije in je ljubezen tisto, kar se spodobi za osebne praznike, kakršni so godovi in rojstni dnevi. Ali pa je ljubezen zadnja možnost, ki jo izberemo, da pred ljudmi ne bi izpadli kot egoisti in brezsrčneži. Velikokrat pa je ljubezen tudi nekaj, kar načrtujemo. Pogodba. Nekaj, kar si natančno planiramo.
V takem primeru je »zapoved ljubezni« res stara. Nekaj obrabljenega.
In zmotili smo se. To ni ljubezen. Kajti poanta ljubezni je ravno v tem, da je vedno nova, nikdar stara. Ljubezen je nepredvidljiva. Nikdar ne vemo, kaj bo zahtevala od našega srca, nikdar ne vemo, kaj bomo morali zaradi nje spremeniti. Niti ne vemo, s kakšnim obrazom se nam bo pokazala: bo to obraz, ki bo od nas zahteval lepo čustvo ali grenko potrpljenje.
Ljubezen je vedno nova, je vedno drugačna. In ljubezni ni sram, da je drugačna. Vedno znova preseneča. Pripravljena je tudi na nasprotovanja, pripravljena na vzdihe, da se »to ne spodobi«, pripravljena, da vedno znova izbere tisto, kar je potrebno, ne pa, kar prinaša korist.
Ampak – tudi to so samo besede. Ljubezen pa ne potrebuje besed, ampak srce.
Zelo lep, pomladno obarvani blog! Prava ljubezen ni nikdar grešna, ampak naredi vedno vse prav! Prebije se tudi čez steze, kjer bi še volkovi nehali prežati, pa zapiše pesnik lord Byron.
OdgovoriIzbrišiLepa misel, kot vedno - vedno najdem kaj zase, da mi da misliti, se zamisliti. Da ponovno pregledam, kakšen je moj odnos, moje pojmovanje osnovnih življenjskih zadev, vprašanj...
OdgovoriIzbrišiBogoslovci, zdravniki za dušo! Ostanite zvesti svojemu poslanstvu! Še posebej mi je ljub pogumni, neomajni lik literarnega junaka Antona M.Čedermaca! Znal je prisluhniti malemu človeku za velike ideale!
OdgovoriIzbriši